O tem ni dvoma. Pa vendar velja malce razmisliti o tem, kako se digitalizacija knjižničnega gradiva in prost dostop do teh vsebin na spletu kažeta v statističnih podatkih o uporabi storitev knjižnic ter odnosu uporabnikov do (nujnosti obstoja) knjižnic.
Nacionalni program za kulturo opredeljuje, da digitalizacija in hranjenje digitalnih vsebin s področja kulture sodita med osnovne naloge javnih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino. V preteklem desetletju je Ministrstvo za kulturo med drugim omogočilo, da osrednje območne knjižnice pridobijo sredstva za digitalizacijo pisnih virov s področja lokalne zgodovine pod pogojem, da so ti digitalizirani viri prosto dostopni na spletu.
Zaradi izjemnega pomena domoznanskega gradiva in velikega zanimanja uporabnikov smo v številnih knjižnicah izvajali različne projekte digitalizacije. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj je na tem področju aktivna že deset let in se po količini digitaliziranega gradiva, vključenega v Digitalno knjižnico Slovenije (http://www.dlib.si/), uvršča na drugo mesto med slovenskimi splošnimi knjižnicami.
Rezultat, ki smo ga v desetih letih dosegli v ptujski knjižnici, ni zanemarljiv: digitalizirali in v Digitalno knjižnico Slovenije smo vključili 17.354 enot oziroma približno 116.000 strani gradiva. Gre predvsem za starejše domoznansko gradivo, ki predstavlja odličen vir za proučevanje lokalne zgodovine Spodnjega Podravja.
S premišljenim, natančno načrtovanim izborom gradiva za digitalizacijo in z intenzivno promocijo smo dosegli veliko zanimanje uporabnikov in iz leta v leto tudi večji obisk in ogled gradiv. K večji prepoznavnosti in številčnejšemu dostopu do gradiv zelo veliko pripomore tudi to, da IZUM sistemsko uvaža povezave na gradivo, objavljeno v digitalni knjižnici, in v COBISS-u v zapise pripenja spletne povezave do njih.
Zgodovinske razprave bogoslovca in zgodovinopisca Mateja Slekovca (1846–1903) so pomemben in iskan vir za proučevanje zgodovine slovenske Štajerske. Z digitalizacijo in objavo v digitalni knjižnici so uporabnikom prosto dostopne na spletu.
In kakšen je odziv uporabnikov?
Ptujska knjižnica je leta 2015 v digitalni knjižnici zabeležila 265.935 vpogledov v vsebino svojih gradiv (65 % več kot v preteklem letu).
In če naredimo še primerjavo s fizičnim obiskom v knjižnici – to predstavlja 28 % vseh transakcij, ki smo jih v preteklem letu zabeležili s klasičnim gradivom v vseh oddelkih izposoje!
Če bi vsi ti ljudje namesto klikanja po spletu prišli v knjižnico … ! Vav!
Digitalizacija gradiva je trend, ki mu moramo brez dvoma slediti. A po drugi strani iz leta v leto v knjižnicah opažamo, da upada število aktivnih članov, število fizičnih obiskov itd.
Smo si torej knjižnice z objavljanjem digitaliziranih gradiv na spletu naredile medvedjo uslugo?
Mislim, da ne, večji problem je v tem, da naših spletnih uporabnikov še vedno ne znamo dovolj dobro »unovčiti« in ustrezno ovrednotiti v poročilih o opravljenem delu, statistikah in še marsikje drugje. Ni napočil že skrajni čas za spremembe načina vrednotenja našega dela?
In za konec: da, res, če bi le vsi ti spletni uporabniki prišli k nam, v knjižnico … A to se ne bo zgodilo, zato moramo mi iti k njim na splet in jim tam ponuditi vsebine, ki jih zanimajo! In to tudi počnemo, ne samo z digitalizacijo, temveč s še številnimi drugimi spletnimi vsebinami.
Ob vsem tem pa se pred knjižnice postavlja povsem nova naloga: promocija našega dela. Osveščanje javnosti, da vse te spletne vsebine nekdo pripravlja, sicer se nam lahko kaj hitro zgodi, da bomo sami začeli ogrožati svoj obstoj.
Prispevek pripravila: Milena Doberšek
Milena Doberšek je zaposlena v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj, kjer se med drugim ukvarja tudi z digitalizacijo knjižničnega gradiva.