Nepoštene prakse publiciranja

Izraz sporne revije uporabljamo kot skupni izraz za plenilske, predatorske, roparske in lažne revije.

Sporne revije delimo na:

  • plenilske (predatorske, roparske) revije, ki se trudijo prikazati kot ugledne, čeprav to niso in
  • lažne revije, ki ugrabijo identiteto neke druge, običajno ugledne revije (ki je v tem primeru ugrabljena revija).

Za sporne revije je značilno, da ne zagotavljajo kakovosti in nimajo vzpostavljenih ustreznih recenzentskih postopkov za sprejem objave.

Sporno založništvo dandanes predstavlja resno tveganje za integriteto znanstvene literature, pa ne samo zaradi neodgovornega ravnanja in pomanjkanja recenzij, ampak tudi zato, ker lahko takšna revija čez noč izgine in s tem tudi vsi podatki, ki pa so lahko verodostojni. Lahko se namreč zgodi, da se v takšni reviji pojavi tudi kak vrhunski članek. Na ta način pada uporabnost znanstvenih del, hkrati pa avtorji plačajo stroške APC (Article Processing Charges) za objavo v reviji dvomljivega slovesa, čeprav dejstvo, da je objava plačljiva, še ne pomeni, da gre res za plenilsko revijo ali založbo.

Pri ugrabljenih revijah (angl. »hijacked journals«) nekdo za določeno revijo ustvari ponarejene spletne strani in tako ugrabi identiteto prave revije. Velikokrat so spletne strani lažne revije videti celo lepše, zato avtorje tudi lažje preslepijo in tako preko teh spletnih strani ponujajo objavo člankov proti plačilu APC.

Statistike kažejo izjemno naraščajoč trend rasti spornega publiciranja in vsak vidik na osi publiciranja ima dandanes predatorske elemente. Le-ti so povezani z uredniškim odborom (zlorabe uglednih imen, neobstoječe osebe), recenzentstvom, zajemajo pa tudi servise, ki avtorjem ponujajo pisanje člankov. Obstajajo celo tržnice člankov z različnih področij in z različnimi naslovi. Uredniki spornih revij avtorje velikokrat vabijo preko e-pošte z obljubo, da bo članek zagotovo objavljen in da bo objavljen tudi v zelo kratkem času. Založniki pa so tudi izredno dobri v skrivanju njihove dejanske lokacije – naslovi založnikov so običajno v zasebnih hišah.

Najpogostejši znaki, ki morajo pri avtorju povzročiti sum, da gre za sporno revijo oz. spornega založnika:

  • Ime revije je široko definirano (pogosto pokriva različna in nepovezana področja) in v naslovu se velikokrat pojavljajo izrazi »biometrical«, »engineering« ipd.
  • Revija ni indeksirana v nobeni izmed pomembnih baz podatkov (Scopus, DOAJ, Web of Science ipd.), čeprav na spletni strani revije navajajo uvrščenost v množico mednarodnih baz podatkov (tudi izmišljenih).
  • Na reviji je naveden faktor vpliva, ni pa revije mogoče najti v bazah JCR in SNIP. Gre za ponarejene faktorje vpliva ali katere druge mere in indekse.
  • Založnik ima pompozno spletno stran (npr. »leading publisher«) kljub kratkemu času obstoja.
  • Mehanizem recenzentstva ni jasen in pogoji publiciranja so predobri, da bi bili resnični.
  • Netransparentne informacije glede stroškov avtorja (stroški APC niso jasno predstavljeni).
  • Na reviji so našteti uredniki in uredniški odbor z zvenečimi nazivi (gre za zlorabe uglednih imen ali pa za neobstoječe osebe), pogosto uredniki in uredniški odbor niso z ustreznega področja.
  • Revija ali založnik vztrajno pošilja neželeno pošto kljub prošnji, naj prenehajo.
  • Založnik hitro producira nove naslove revij, v katerih je identičen uredniški odbor.
  • Vse prejete članke objavijo.

Slika 1: Ugledne revije in sporne revije (vir: https://blogs.jwatch.org/hiv-id-observations/index.php/predatory-journals-big-problem-not-even-funny/2018/05/28/)

V izogib škodi, ki jo v znanstvenem publiciranju povzročajo te sporne prakse, nastajajo v mednarodnem prostoru različne iniciative in orodja, s katerimi avtorji lažje identificirajo sporno revijo in tako zmanjšajo možnost, da bi ji poslali svoj članek v objavo. Eno izmed njih je orodje »Think Check Submit«. Gre za preprosto, vendar zelo učinkovito orodje, s katerim avtor lahko preveri, ali gre za zaupanja vredno revijo.

Tudi v Sloveniji obstaja na spletni strani Osrednje družboslovne knjižnice Jožeta Goričarja spletni vodič o nepoštenih založniških praksah (Nepoštene založniške prakse v akademskem okolju), v katerega so vključeni elementi za preverjanje kakovosti revij in založnikov ter primeri spornih založniških praks.

Če se sporno publiciranje ne bo zajezilo, se v prihodnosti lahko zgodi, da boš sedel v letalu in upal, da le-to ni bilo skonstruirano na podlagi podatkov v spornih revijah. Dejstvo je, da podatki, objavljeni v spornih revijah, niso recenzirani, kljub temu pa postajajo prodorni, mediji in raziskovalci pa jih uporabljajo naprej in jih citirajo.

Za konec lahko izpostavimo še dejstvo, da tudi nekatere revije uglednih mednarodnih založb veljajo za roparske revije, in sicer zato, ker za objavo članka avtorjem zaračunavajo zelo visoke zneske, izdajatelj pa na račun tega beleži visoke dobičke. Ampak to je že druga zgodba.

Prispevek pripravila: Apolonija Marolt Zupan

Literatura:

Hojnik, J. (2015). Roparske revije v znanosti. Pravna praksa, št. 49/50, str. II-VIII. Dostopno na: https://www.pf.um.si/site/assets/files/1237/5009707.pdf

Marolt Zupan, A., & Šeško, D. (2017). Konferenca UKSG 2017. Organizacija znanja, letn. XXII, št. 1-2, str. 49-53. Dostopno na: https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2017_1_2_final/52/index.html

Vončina, M., Jug, J., Mur, B., & Kotar, M. (2016). Podpora raziskovalcem v okolju neetičnega znanstvenega publiciranja. Upravljanje znanja v knjižnicah. Ljubljana: ZBDS. Dostopno na: http://www.zbds-zveza.si/sites/default/files/dokumenti/2013/izvlecek_voncina2016.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>