Kaj sploh zajema pojem domoznanstvo? V spletnem portalu Fran je zapisano, da je domoznanstvo raziskovanje, proučevanje ožje domovine. Za splošne knjižnice to pomeni, da se vsaka ukvarja z domoznanskim delom na območju, na katerem deluje, od posamezne knjižnice pa je odvisno, v kolikšni meri se na tem področju angažira. Izvajanje teh nalog je v veliki meri odvisno tudi od podpore lokalne skupnosti ali drugače povedano od ustanovitelja.
Splošne knjižnice v Sloveniji so navidezno v isti zgodbi, pa vendar ne moremo govoriti o poenotenosti glede pogojev, v katerih te delujejo. Ker so jih ustanovile in jih financirajo lokalne skupnosti, imajo že na začetku različne pogoje. In njihovo angažiranje na področju domoznanstva je odvisno tudi od tega.
V knjižnicah moramo imeti v mislih dejstvo, da vse, kar delamo, ne delamo zase, ampak za druge. Torej za javnost, lokalno skupnost, v kateri živimo, ali širše. Izbira domoznanske teme je v veliki meri odvisna od kadra, ki v knjižnicah dela na domoznanskem področju, do določene mere lahko tudi od ustanovitelja ali celo od pobud, ki jih dobimo iz okolja, v katerem delujemo. To ni ne nazadnje nič narobe, ker knjižnica mora biti odprta navzven. Tako, kar zadeva prostor, kot tudi miselno. Še posebej v knjižnicah, kjer je že od nekdaj tradicija, da temu segmentu posvečajo ustrezno pozornost, je pričakovati, da je lahko domoznanstvo vodilna zgodba knjižnice, ki pritegne največjo pozornost v domačem okolju.
Vsaka splošna knjižnica ima tudi domoznansko zbirko. Običajno je ta zbirka fizično ločena od preostalega knjižničnega gradiva. Zagotovo je to koristno za zaposlene, predvsem pa za uporabnike knjižnice, še posebej tiste, ki morda niso vešči iskanja po katalogu COBISS+ in raje samostojno brskajo po knjižnični zbirki.
Od vsake knjižnice je odvisno, kakšen nabor oziroma kakšen obseg gradiva bo zbirala. Bo to samo knjižno gradivo ali bo temu dodala letake, lepake, zemljevide, avdio-vizualno gradivo …?
Naslednja dilema, ki se pojavlja, je, kaj storiti z gradivom, ki je dostopno le prek spleta. Tu se soočamo s težavo ohranjanja in dostopa do spletnih strani, ki lahko v določenem trenutku ugasnejo.
Rad bi izpostavil primer Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica, ki je prepričala lokalno skupnost, da je domoznansko zbirko z odlokom občinskega sveta razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Z mojega zornega kota to pomeni, da se knjižnica in lokalna skupnost zavedata pomena te zbirke, poleg tega pa sta se tudi za naprej zavezali ohranjati njeno vsebino, kar včasih sploh ni samoumevno.
Vsekakor pa nikakor ne moremo mimo dejstva, da je Komisija za kompetenčne centre, ki deluje pri Združenju splošnih knjižnic, februarja 2022 Knjižnici Ivana Potrča Ptuj podelila status Kompetenčnega centra za domoznanstvo. To je veliko priznanje za knjižnico, hkrati pa seveda tudi obveza. Je pa zelo dobrodošlo, da smo knjižničarji domoznanci povezani. Da se srečujemo, med sabo komuniciramo … Prav je, da pokažemo vsebino svoje malhe tudi drugim; le-ti lahko tako dobijo ideje, ki jih lahko uresničijo tudi v svojem okolju na sebi svojstven način.
Ob vsesplošni uporabi interneta in možnostih, ki jih le-ta ponuja, lahko svoje delo lažje predstavimo javnosti. Pa ne samo to – delo naših rok dobi večji smisel, ko lahko uporabniki neposredno dostopajo do virov na različnih repozitorijih in spletiščih, kot so npr. dLib, Obrazi slovenskih pokrajin, Kamra, dCOBISS …
Na koncu lahko ugotovimo, da je domoznansko delo nikoli končana zgodba, hkrati pa tudi velika dodana vrednost splošnih knjižnic. Od angažiranosti kadra (vodstvenega in strokovnega) je v veliki meri odvisno, kaj se bo zgodilo v praksi. V Sloveniji imamo veliko dobrih zgledov, kar nas lahko navdihuje in navdaja z optimizmom za v prihodnje.
Prispevek pripravil: Andrej Črnič, Knjižnica Črnomelj