Sem eden tistih ljudi, ki ne morejo biti pri miru. Tak način življenja me spremlja praktično že od rojstva. Ni bilo športa, s katerim se v mladih letih nisem ukvarjal. Prednjačil je nogomet, ki sem ga igral tudi bolj zares. V kasnejših letih sem se začel ukvarjati s planinstvom, ki me je dobesedno posrkalo. Tako od leta 2008 naprej redno zahajam v gore. Pri Planinski zvezi Slovenije sem opravil več usposabljanj: od alpinističnega usposabljanja do usposabljanja za planinskega vodnika, kar sem še danes.
Leta 2019 mi je prišlo na misel, da bi o svojih doživetjih v gorskem svetu napisal knjigo. Nisem se dolgo obotavljal in leta 2020 je bila knjiga napisana, saj je bilo gradiva za pisanje več kot dovolj. Napisati knjigo je bilo še najlažje, vse drugo, od oblikovanja knjige in izbire gradiva za knjigo do kasnejše prodaje, pa je bilo veliko težje. Knjiga je bila v zelo kratkem času razprodana, s čimer sem dosegel svoj prvotni namen: da bi bila knjiga med bralci sprejeta.
Kaj me je spodbudilo k pisanju knjige, se ne spominjam več čisto natančno. Vsekakor je k temu veliko pripomogla udeležba na tečaju podjetnice in pisateljice Petre Škarja z naslovom »Kako izdati knjigo in z njo zaslužiti«. Tudi razloga za udeležbo na tem seminarju se čisto natančno ne spomnim več. Tečaj ali bolje rečeno predstavitev načina izdaje knjige in njenega nadaljnjega trženja je bil zelo zanimiv. Udeleženci so na tečaju, ki jih je očitno pritegnil enako kakor mene, lahko prodajali svoje knjige. Prav tako je Petra Škarja vsem tem novodobnim pisateljem ali bolje rečeno izdajateljem knjig pomagala pri promociji in s tem tudi pri prodaji.
Na predavanju je pisateljica navedla nekaj zanimivih iztočnic za nastanek lastne knjige in nato za njeno uspešno prodajo. Ena izmed takšnih je odločitev, kaj storiti, potem ko je knjiga že napisana. Pri tem je navedla dve možnosti. Prva možnost je, da se odločimo za pridobitev založbe, ki jo bo knjiga zanimala in bo prevzela celoten postopek izdaje in distribucije knjige. Druga možnost je samozaložništvo.
Če bi želeli knjige prodajati prek založbe, je treba založbo preprosto kontaktirati in prepričati, zakaj bi oni prevzeli knjigo. Prednost prodaje knjig prek založbe je, da celotno tveganje glede investicije prevzamejo oni. V zameno za to večinski del zaslužka pripada njim.
Po mnenju pisateljice je pri prodaji zgolj nekaj 100 izvodov knjige bolje pridobiti založbo.
Če pa je namen prodati 1000 izvodov knjige ali več, pa se finančno bolj izplača izbrati samozaložbo.
Pred izdajo in distribucijo knjige sem se o tem pozanimal pri različnih izdajateljih knjige, ki so izbirali zelo različne pristope, tako pri izdelavi kakor tudi pri trženju svojega izdelka. Spominjam se besed nekaterih, ki so povedali, da je napisati knjigo še najlažje, mnogo težje pa jo je potem oblikovati in izdelati, poleg tega pa na koncu sledi še vsa potrebna birokracija.
Takšne izkušnje sem pri oblikovanju in izdaji knjige ter pri registraciji dejavnosti za namen prodaje knjige doživel tudi sam.
Svojo knjigo sem oblikoval in uredil sam, nato pa sem jo tudi prodajal kot samozaložnik. Kasneje, po izkazanem zanimanju enega izmed založnikov, sem se odločil še za prodajo prek založbe. Prek založbe sem tako prodal približno eno petino svojih knjig. Tako imam izkušnje z obema načinoma trženja svoje knjige.
Kot samozaložnik sem moral razmisliti o ustanovitvi dejavnosti založništva in prodaje knjig. Še preden sem začel knjigo prodajati, pa sem jo moral izdelati. To pomeni, da sem moral poiskati ustrezno lektorico, ki je moje besedilo pravilno oblikovala tako slogovno kakor tudi slovnično in pravopisno. Ko je bilo to urejeno, je bilo treba oblikovati format knjige in izbrati vrsto oz. kvaliteto listov v knjigi (beli, eko, svetleči, barvni ali črno-beli …), na katere se bo besedilo tiskalo. Nato je bilo treba razmisliti o velikosti in vrsti pisave ter vrsti in grafični podobi platnic (trde, mehke, plastificirane, sijaj ali mat …). Nadalje je bilo treba izbrati in grafično opredeliti fotografije, ki bodo objavljene v knjigi. Predvsem je bilo zame pomembno, kje ob besedilu se bo kakšna fotografija pojavila in kakšna bo njena velikost. Ko je bilo vse to urejeno, je bilo treba najti tiskarno, kjer bodo knjigo natisnili. Razlika med cenami in kvaliteto tiskarjev je bila v času izdelave moje knjige zelo velika. Menda je še vedno tako. Zato je bilo poleg kvalitete storitev in materiala treba upoštevati tudi končno ceno izdelka, ki nato vpliva tudi na prodajno ceno knjige. Ta mora biti sprejemljiva oz. dostopna ljudem, ki bodo knjigo kupili.
Ko je bila knjiga končno natisnjena, sem se zelo vznemirjen in poln pričakovanj odpeljal v Celje, kjer je bila tiskarna, ki je moje knjige natisnila oz. spravila na svet. V skladišču tiskarne sem prevzel nekaj velikih paketov novih, zapakiranih in po sveži barvi dišečih knjig. V paketih je bilo natančno 500 izvodov knjige, ki sem jih po prevzemu odpeljal domov. Pakete sem odložil v eni izmed sob v svoji hiši. Knjig je bilo res veliko. Takoj ko sem odprl prvi paket, sem ob pogledu na tako veliko število knjig najprej pomislil: »Tako, material je doma, zdaj ga je treba promovirati in prodati.« Takšno je torej življenje samostojnih podjetnikov. Tega si mi, ki delamo v javni upravi, niti ne predstavljamo. Saj redno dobivamo plačo. »Če kaj prodaš, ješ, če ne, si lačen.«
Pri tem sem se spomnil besed pisateljice, ki nam je na tečaju dala zelo zanimiv nasvet: »Še tako dobra knjiga se NE prodaja sama od sebe. Sami boste morali veliko delati na promociji.«
Kljub temu da je bila večina dela za mano, pa še nisem mogel začeti prodajati knjig. Legalno prodajo lahko izvajaš le tako, da se registriraš pri davčnem organu. Kot sem že omenil, sem se registriral kot samozaložnik. To pomeni, da sem moral na pristojnem finančnem uradu (v nadaljevanju: FURS) registrirati svojo dejavnost. Knjige sem prodajal večinoma posameznikom, in ne pravnim subjektom, tako da sem plačila dobival v gotovini, zato sem moral na portalu eDavki (portal FURS-a) najprej registrirati Vezano knjigo računov in se na spletni strani FURS-u prijaviti v aplikacijo Mini blagajna. V to aplikacijo sem konec meseca vnesel vse račune, izdane v tistem mesecu. Za knjige, ki sem jih prodajal pravnim subjektom (občinam, planinskim društvom, knjižnicam in na koncu tudi založniku), sem izdajal račune, plačilo pa se je izvedlo na moj transakcijski račun. Kot samozaložnik sem bil normiranec, kar pomeni, da je bilo treba vsako leto pripraviti letni obračun davka iz dejavnosti. Po pridobitvi digitalnega potrdila SIGEN-CA (ali drugega načina za elektronsko podpisovanje) je na e-Davke do 31. marca za preteklo leto treba vložiti napoved za odmero davka iz dejavnosti. Vnesti je treba podatke o prihodkih (seštevek izdanih računov), program pa sam izračuna davek in medletne akontacije davka, ki sem jih moral plačevati ob dospelosti (ne dobiš nobene položnice ali česa podobnega). Ta davek ni visok, je pa birokratsko opravilo. To je treba izvajati, vse dokler si registriran kot samozaložnik. V letu, ko nisem prodal nobene knjige več, ker jih nisem imel več, še vedno pa sem bil registriran kot samozaložnik, nisem oddal napovedi v e-Davke, saj sem na to pozabil. FURS mi je zaradi tega izdal plačilni nalog z globo v znesku 400 evrov, ki sem jo moral plačati. Tako je tudi v letu, ko ne prodaš ničesar in torej nimaš prihodkov, treba oddati ustrezno napoved. Če predvidevaš, da ne boš več izdal nobene knjige ali ponatisa knjige, lahko dejavnost samozaložništva preprosto odjaviš. Sam tega nisem storil, saj imam namen, kot sem omenil že v uvodu, v prihodnje napisati in izdati še kakšno knjigo.
Na začetku sem razmišljal tudi o odprtju dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, kar se v mojem primeru ni izplačalo, saj je za takšno dejavnost, kljub temu da ne prodaš ničesar, treba plačevati mesečni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (npr. za poškodbe pri delu), ki je v tistem času znašal minimalno 50 evrov.
Veliko sreče, predvsem pa potrpežljivosti, želim vsem, ki se nameravate v prihodnje lotiti pisanja in izdaje svoje knjige.
Prispevek pripravil: Milenko Petrovič