Digitalni repozitorij je baza podatkov in servisov, namenjena shranjevanju, indeksiranju in iskanju digitalnih objektov. Gre za online arhiv digitalnih zbirk in vsebin z možnostjo dostopa za uporabnike storitve. Knjižnice, arhivi in muzeji so tradicionalni skrbniki kulturne dediščine in njihova naloga je tudi skrb za hranjenje digitalnih vsebin. Število digitalnih objektov se iz leta v leto eksponentno povečuje, zato je potreba knjižnic po shranjevanju le-teh vse večja. Prav tako se knjižnice odločajo za digitalizacijo svojih gradiv v tiskani obliki in kreiranje digitalnih kolekcij za svoje uporabnike. S tem namenom nastajajo številni institucionalni digitalni repozitoriji, velikokrat poimenovani digitalne knjižnice, tudi v Sloveniji.
Ali je digitalizacija knjižničnega gradiva dobra naložba v prihodnost knjižnic?
O tem ni dvoma. Pa vendar velja malce razmisliti o tem, kako se digitalizacija knjižničnega gradiva in prost dostop do teh vsebin na spletu kažeta v statističnih podatkih o uporabi storitev knjižnic ter odnosu uporabnikov do (nujnosti obstoja) knjižnic.
Nacionalni program za kulturo opredeljuje, da digitalizacija in hranjenje digitalnih vsebin s področja kulture sodita med osnovne naloge javnih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino. V preteklem desetletju je Ministrstvo za kulturo med drugim omogočilo, da osrednje območne knjižnice pridobijo sredstva za digitalizacijo pisnih virov s področja lokalne zgodovine pod pogojem, da so ti digitalizirani viri prosto dostopni na spletu.
Preberi več “Ali je digitalizacija knjižničnega gradiva dobra naložba v prihodnost knjižnic?”
Potujoče knjižnice: »Naše poti so vez med ljudmi!« 2. del
Na prvih bibliobusih (Potujoče knjižnice: “Naše poti so vez med ljudmi! 1. del) so se morali knjižničarji zanesti le na svoje znanje, na kataložne listke in na iznajdljivost. Mobiteli in računalniki so bili še znanstvena fantastika, kooperativni online bibliografski sistem in servisi pa so bili takrat še v nekem »nezemeljskem« zapredku!
Ampak: čas je zahteval svoje! Pregovor pravi: »Čas teče, nič ne reče!« Le kdo si je izmislil ta rek? Preberi več “Potujoče knjižnice: »Naše poti so vez med ljudmi!« 2. del”
Potujoče knjižnice: »Naše poti so vez med ljudmi!«, 1. del
Potujoče knjižničarstvo je na slovenskih tleh prisotno od davnega leta 1863, ko je mlinar Lovro Stepišnik v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici, s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka, ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in prvo slovensko potujočo knjižnico – Slovensko bukvarnico. Zbiral je slovenske knjige, ki jih potem nosil v košu od kmetije do kmetije, in jih posojal pohorskim kmetom v bližnji in daljni okolici. Nekateri viri trdijo, da je »imel moža«, ki je prenašal knjige, vendar menim (osebno), da je bil glavni potujoči knjižnični as ravno on, saj mu je bilo v interesu, da lobira tudi za svoj mlin in moko, medtem ko poučuje nepismene tedanje kmete po pohorskih obronkih. Preberi več “Potujoče knjižnice: »Naše poti so vez med ljudmi!«, 1. del”