V nekem čudovito mehkem trenutku sem premagala koronavirus. Knockoutiran je obležal pred mojimi nogami. Grenčina, ki se je pretakala po moji notranjosti, ki je puščala v mojih ustih grenak priokus in v mojih očeh senco žalosti, je začela izginjati. Dva meseca in pol. Prekleta, kot stoletje dolga meseca, ki sta spreminjala svet. Predvsem pa ljudi. Dva prekleta dolga meseca, ki sta nekatere ljudi čisto poneumila, nekatere razčlovečila, predvsem pa razdvojila, ločila.
Življenje. Kako zna biti lepo, koliko zna dajati. In koliko vzeti. Življenje. Ki zna imeti lice izkušenega pokeraša, ki na koncu pobere in obere do zadnje drobtinice. Ki iz bogataša naredi pomilovanja vrednega reveža in iz reveža največjega bogataša. Življenje, ki nas zna prefinjeno crkljati, v naslednjem trenutku pa nas ima za keglje, ki jih z lahkoto premetava in podira. Hotelo mi je vzeti srce. Ni mu uspelo, ker sem ga začela razdajati sama. Košček za koščkom, ki so se vračali. Več kot sem ga podarila, večje je postajalo.
Ravno to življenje ljubim, saj me je začelo pred leti imeti rado. Podarilo mi je knjižnico in čudovite sodelavce. In naklonilo mi je, da zadenem življenjski loto tisti trenutek, ko sem kot potujoča knjižničarka prvič stopila na bibliobus. Med polne police s knjigami. Ko sem prvič prišla po ovinkih med bralce, ki so postali moji prijatelji. Obdarilo me je z vedoželjnimi mulci in mulami in petkami in kepicami z nasmehom in zvenečim smehom med brskanjem po knjižnih policah, med iskanjem njihovih pravljičnih junakov.
Koronavirus, prijatelj pekla, nam je dal moko za kruh in potice. Dal nam je na tone makaronov in straniščnega papirja, pločevink in konzerv. Dal nam je kruha 
in iger od Človek ne jezi se do Monopolija, ki so ga eni dodelali do potankosti, drugi pa ga sploh nismo dobili.
Vse to nam je dal, da nas je lahko pahnil v osamo. Izolacijo. In zaslišal se je glas, ki je zapovedal razdalje, maske in prepovedal druženje. Prepovedal knjige.
Vzel mi je objem. Poljub. Dotik. Za kako dolgo? Začelo je boleti. Tu notri. V prsih. Globoko. Srce se je krčilo. Hlepelo. Ni moglo razumeti, da mu jemljejo to, kar mu daje energijo. Roka se je želela dotikati, božati. Dajati. Telo je želelo sprejemati.
Ne! Ne smeš! Nič več ni tako, kot je bilo. Izogibati. Ne dotikati. Od daleč opazovati. Ne imeti rad.
Ne. To ni res. To se ne dogaja. Mi boste vzeli še sonce, zvezde, luno, oblake?
Pa saj ste mi vzeli že objem. Petke in kepice, zveneči smeh in brskanje po knjižnih policah.
Bibliobus je dva dolga meseca stal osamljen na parkirišču. Knjige so tiho, brez šelestenja listov ter raziskovanja strani samotno ždele na policah. Mi pa doma. Na čakanju. Kako dolgo?
Čakali smo!
Kako željno smo čakali na tisti “lahko greste, lahko izposojate tako kot prej”. Pred koronavirusom. Ker sedaj imamo čas pred koronavirusom in po. Za vedno.
Šla bi. S polnimi škatlami izbranih knjig.
Ne! Ne smeš. V tej črvini je to prepovedano. Sprejmi. Ostani. Ali pojdi. Ostala bom. Ker so tu ljudje, ki jih imam rada. Ostala bom in čakala, da mine. Znam objeti z očmi. Znam se smejati glasno. Čakala bom. Da mine. Da pride tisto pravo zdravilo.
Tisti “jutri pa lahko” je dal neke vrste zeleno luč, z velikimi omejitvami, stacionarnim knjižnicam. Za bibliobuse žal to ni veljalo. Premajhen, preveč utesnjen prostor, v katerem se virusi križajo, zaletavajo drug v drugega in se lepijo na vse in vsakogar. Hm.
11. maj, dan D, ko smo se po dveh mesecih z mešanimi občutki ponovno odpravili na pot, je bil za nas potujočnike neprecenljiv, težko pričakovan, hkrati pa zaradi vseh varnostnih ukrepov prepleten s pridihom žalosti ter otožnosti.
Ko smo na postajališču odprli vrata in z rdečim trakom bralcem prepovedali vstop, je zabolelo, zapikalo tam nekje pri srcu. Sovražim ta trak. Sovražim maske na obrazu, ki zakrivajo nasmeh dobrodošlice!
Potujoča knjižničarka si, Ksenija, si rečem. Ki se ne preda! Še vedno imam srce na istem mestu. Tudi oči se znajo nasmehniti. Tega ne smemo pozabiti. Ko razširimo roke, pokažemo objem. Ko se z dlanjo dotaknemo prsi, pokažemo, da imamo radi.
Pa vendar se je v nas ugnezdil kanček grenkobe, ko smo opazovali, kako previdno so prihajali pred vrata s polnimi vrečkami knjig. Kako so jih polagali na stopnice kot svetinjo na oltar, kako se jim je v pogled prikradel velik vprašaj in na tihe ustnice zadrgnjen “zakaj”, ko jim povemo, da bodo knjige sedem dni v karanteni, da si jih trenutno ne morejo izposoditi.
V očeh je prošnja, lahko dobimo knjige? Pogrešamo jih. Manjkajo nam. Rečeno je bilo, da ne. Od koga že?
O, kako me je zabolelo, ko je prišla mamica s petletnikom, oddala knjige, se zahvalila in hotela oditi. “Mami, jaz bi knjigico! Prosim!” “Danes ne! Drugič!” Žalosten pogled je zataval najprej k nam, potem navzgor k mamici: “Prosiiim. Samo eno. Prosiiiim!”
Izbrala sem slikanice. Več. Srečen otroški vrisk je še dolgo odmeval. Ne samo v ušesih. V srcih.
Potujoči knjižničarji smo preveč povezani z ljudmi. Preveč nam pomenijo, da bi se šli to. Še posebej starejši, ki že tako ali tako težko pridejo. Nimam srca, da bi jim odrekla knjigo, tudi moji sodelavci ne.
Srečni so odhajali s tem, kar smo jim izbrali, ko so čakali pred vrati in zrli na bibliobus, na police, polne knjig. Še posebej so se razveselili, ko smo začeli sprejemati njihova naročila za naslednjič. Na bibliobusu, po telefonu in elektronski pošti. Prek Facebook strani. Čutimo se.
Prišlo je. Tisto zdravilo. Imenuje se Zoja. Desetletna deklica, ki je prišla na bibliobus. Ko je odhajala, se me je nenadoma, samoiniciativno, oklenila okrog pasu, se stisnila k meni in me objela z vso močjo. Dolgo. Neprekinjeno. Po dveh mesecih in pol pristno topli spontani objem, v katerem je bila vsa njena ljubezen. Kakšen občutek. Kako dober občutek. Ta objem se je dotaknil moje biti. Življenje je steklo skozme kot poživljajoča studenčnica skozi usihajoče drevo.
Srce v prsih je postajalo večje in večje, solze so poiskale svojo pot in tekle in tekle ter izpiralne mojo bolečino, ki sem jo čutila ves tisti čas, ko sem gledala, kako radi bi bralci prišli k nam, a niso smeli. Ko smo se izogibali drug drugega. Ko smo se bali drug drugega. Jokala sem. In čutila neznansko olajšanje.
Kako je postal svet lep, moja draga Zoja.
Dnevi minevajo, odhajajo v preteklost, s
seboj odnašajo manj lepe stvari in
prinašajo nove, lepše ukrepe.
Na bibliobusu sta lahko le dva uporabnika naenkrat. Če pridejo v družinskem paketu, so lahko vsi. Obvezno maske in razkužilo.
Izposojamo knjige. Kolikor kdo hoče, dokler čas dopušča. Vse knjige iz karantene smo očistili. Sedaj jih razkužujemo sproti, če nam le čas dopušča. Da se le obračajo. Izposojajo. Pri gasilcih smo si izposodili klop, ki jo postavimo zunaj na svežem zraku. Na njej so škatle s knjigami, ki si jih uporabniki lahko izbirajo, medtem ko zunaj čakajo. Veseli so. Pohvalijo nas za iznajdljivost.
Pred nami sta meseca, ki sta ponavadi namenjena dopustu. Kar se tiče dopustovanja je to letošnje prestopno leto z nesrečnim koronavirusom marsikomu prekrižalo načrte in bo ostal doma. Marsikdo je tudi še na čakanju, ali je izgubil službo in si na žalost dopusta ne more privoščiti. Zaradi vseh teh razmer, pa tudi zaradi tega, ker je tudi naš koronavirus v začetku leta za dva meseca prisilno sparkiral, smo se potujoči knjižničarji odločili, da bomo z vožnjami bibliobusa nadaljevali do 28. julija.
Upamo, da bo tako tudi ostalo in da septembra nadaljujemo po ustaljenem urniku, čeprav ne kaže najbolje …
Bomo preživeli. Bomo. Potujočniki z DNK v obliki pnevmatike, s krvno skupino nafta in srcem v obliki knjige …
Tekst: Ksenija Trs, potujoča knjižnica Maribor
Foto: Ksenija Trs