Palača na Prešernovi 17 je bila ena prvih v mestu Maribor z razsežnimi steklenimi površinami in bila je to sploh prva razkošnejša zgradba, ki si jo je mesto privoščilo po vojni, ko so bile ruševine vojnega bombardiranja pretežno že pospravljene. Ljudska domiselnost jo je zaradi prozornosti hitro poimenovala »akvarij«, pri tem pa so namigovali na »velike ribe«, ki so bivale v njem – šlo je za Dom političnih organizacij, kjer se je delala takratna politika. Ko se je Slovenija 1991 osamosvojila, je le malo manjkalo, da bi se v hišo vselila mariborska univerza, a se je zanjo našla boljša rešitev na Slomškovem trgu, na Prešernovo 17 pa se je preselil IZUM. Hiša se je začela polniti z najsodobnejšo komunikacijsko in informacijsko opremo, z najnovejšim superračunalnikom pa je sploh simbol prihajajočih časov. Vendar je tukaj še nekaj več, kar se lepo dopolnjuje s sodobno tehnologijo, in to razkrivamo v nadaljevanju.
O nastanku umetniške zbirke IZUM
IZUM (Institut informacijskih znanosti Maribor), javni zavod nacionalnega pomena, ki razvija in vzdržuje informacijsko infrastrukturo za delovanje knjižnic v Sloveniji in drugih državah na Balkanu ter ima status mednarodnega centra UNESCO, domuje v reprezentativni stavbi. Moderna arhitektura je delo s Prešernovo nagrado nagrajenega arhitekta Ivana Kocmuta, notranja oprema pa z nagrado Prešernovega sklada nagrajenega arhitekta Mirka Zdovca, novi prizidek pa je zasnoval arhitekt Peter Kocmut. Stavba je bila dograjena leta 1964 kot Dom družbenopolitičnih organizacij. Takrat so poskrbeli tudi za bogato umetniško opremo, v sestavi posebne komisije pa so bili: Jože Košar (ravnatelj klasične gimnazije in nato direktor Založbe Obzorja), arhitekt Jaroslav Černigoj (oče moderne arhitekture v Mariboru), dr. Sergej Vrišer (direktor Pokrajinskega muzeja), Rudi Zupan (arhitekt številnih javnih zgradb), mag. Braco Mušič (arhitekt »novega« Maribora), Mirko Čepič (novinar Večera), ter politiki Tone Kropušek, Miha Košak, Mirko Žlender in Janko Markič.
V načrtu so imeli tudi posebno vabilo za avtorja skulpture na ploščadi pred zgradbo – izbrati so nameravali med Tihcem, Boljko, Keršičem, Dolinarjem in Kalinom – vendar tega niso izvedli in ena najlepših ploščadi v mestu se še zmeraj ponuja za kakšno zgovorno plastiko. Če pa smo bolj natančni, moramo zapisati, da je nekoč – do začetka gradnje – na robu sedanje ploščadi že stal spomenik, in to tisti, ki sedaj stoji na začetku promenade v mestnem parku, posvečen borcem za severno mejo, in ga je leta 1958 iz tonalita izklesal Drago Tršar. Konec petdesetih so namreč iz Zorjanovega prelepega vrta in na skladiščnih površinah trgovine s kurjavo Smreka uredili lep park s ploščadjo, na kateri je do začetka gradnje Doma družbenopolitičnih organizacij stal Tršarjev blok z generalom Maistrom in soborci. Takrat so ga prestavili na novo mesto in tam je ostal do danes.
Pri navezavi stikov z umetniki je članom komisije svetoval direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik. Mariju Preglju in Janezu Berniku pa so naslovili celo posebno vabilo. Za preostale umetnine so razpisali javni natečaj, na katerem sta uspela Janez Vidic in Janez Šibila, odkupili pa so tudi Titov portret v bronu Zdenka Kalina za veliko dvorano in Titov portret v reliefu Lojzeta Dolinarja za sejno sobo. Ne vem, kaj se je dogajalo okoli Rudolfa Kotnika, ki je bil tudi izbran na natečaju, vendar do realizacije njegove stvaritve ni prišlo.
Ni popolnih podatkov o skupnih stroških za umetnine, je pa zgolj izdelava Pregljeve tapiserije takrat stala 5 miljonov dinarjev (vrednost celotne zgradbe pa je bila 510 milijonov dinarjev). Lahko pa ocenimo, da so za umetniško opremo namenili več kot 5 odstotkov skupne vrednosti projekta, tj. približno 140.000 takratnih nemških mark od skupaj 2,8 mio DEM. Za raziskovalce izvora denarja: prispeval je vsak član Zveze komunistov v velikem mariborskem okraju (od Črne do Lendave) in kot donatorji so bolj kot ne morale sodelovati delovne organizacije in občine. Vsekakor so umetniški artefakti, za katere skrbi danes IZUM, med najdragocenejšimi posamičnimi predmeti v hiši.
Nekaj let (1995–1998) je delovalo Kiparsko razstavišče IZUM in nekateri od razstavljavcev (Vlasta Zorko, Anton Blatnik, Metka Kavčič, Heda Rušec in Naca Rojnik) so s svojo malo plastiko obogatili stalno zbirko. V času, ko je v hiši IZUM, se je umetniška zbirka obogatila tudi z velikim platnom Zmaga Jeraja za konferenčno dvorano. Nedavno je bilo odprto novo Razstavišče IZUM, namenjeno predvsem umetniški fotografiji in morda se bo hišna galerija razširila tudi s to likovno zvrstjo. V načrtu izgradnje je tako bilo predvideno, pa ne realizirano, da bodo pisarniški prostori opremljeni z umetniškimi fotografijami.
Kratke predstavitve umetnikov
Marij Pregelj, sin pisatelja dr. Ivana Preglja, je študiral slikarstvo v Zagrebu pri Ljubu Babiću (1932–1936). Vojno je preživel po taboriščih, od povojne ustanovitve ljubljanske Akademije za likovno umetnost (ALU) pa je bil tam profesor slikarstva. S svojo sivkasto-rjavo barvno lestvico s prebliski močne rdeče barve spominja na Picassa in njegovo Guernico. Zaslovel je z monumentalnimi deli, posebej mozaiki in tapiserijami (Delavski dom Trbovlje, Zaloška cesta Ljubljana, Sutjeska Beograd, Taborišče Rab itd.) Kar dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (leta 1958 in leta 1964). Tapiserija nosi naslov »Belo mesto«, kar je po mojem umetnikova refleksija na razširjeno prepričanje o Mariboru kot sivem industrijskem mestu. Na podlagi umetnikove kartonske podlage so jo stkali v novosadski delavnici Atelje 61, eni najboljših v Evropi. Arhitekt ji je zagotovil izjemno mesto v foajerju velikih predavalnic, in tam sem to umetnino videl prvič. Takratno doživetje konec šestdesetih let se danes, žal, ne more ponoviti, ker je zaradi več desetletnega vnetega kajenja v prostoru, delno pa tudi zaradi močne sončne osvetlitve, tapiserija izgubila velik del svoje kontrastnosti. Potrebna bi bila restavriranja, kar znajo narediti v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, saj so vdahnili novo življenje že osmim Pregljevim tapiserijam iz butika Koteks Tobus.
Janez Bernik je po šoli za umetno obrt diplomiral na ljubljanski ALU pri Maksimu Sedeju (1955), pri katerem je naredil tudi specialko (1957), pri Božidarju Jakcu pa je specializiral še grafiko. Izpopolnjeval se je pri Friedlanderju v Parizu. Izkazal se je na mnogih likovnih področjih, vključno s scenografijo. Bil je član znamenite Grupe 69, predvsem pa spada med utemeljitelje »Ljubljanske grafične šole«, ki je eden najvišjih dometov slovenske umetnosti sploh. Izkazal se je tudi s pesniškimi zbirkami in publicistiko, še posebej pod okriljem Nove revije. Njegovo umetniško silo so potrdile številne domače in mednarodne nagrade. IZUM ima štiri njegove vitraže izjemnih razsežnosti (v skupni površini 40 m²), ki se pnejo skozi štiri nadstropja. Vitraž vsebinsko izraža umetnikovo fazo informela, ko se je posvečal pismenkam in znakom – t. i. letrizmu. Kot da bi vedel, da bo nekoč tukaj delovala ustanova, ki se bo ukvarjala s kodiranim znanjem in še več, ki bo vzpostavljala mostove med zahodno in bizantinsko tradicijo. Vitražna okna so umeščena na vzhodno pročelje zgradbe in jih zdaj, žal, zastirajo visoka drevesa, tako da ne pridejo dovolj do izraza ne z zunanje ne z notranje strani. Razmisliti bi bilo treba o možnostih, kako to popraviti in dati Bernikovim vitražem spet nekdanji sijaj.
Slika 2: Janez Bernik, Vitražna okna, 1964 (steklo, A x B)
Janez Vidic je najprej končal aranžersko šolo, kar kmalu po začetku vojne pa so ga italijanski okupatorji zaradi sodelovanja z OF strpali v taborišče, od koder je ušel in se pridružil partizanom. Delal je v pokrajinski tehniki v Davči, kjer je izdelal osem linorezov za izdajo Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega prvega natisa. Gre za enega največjih dosežkov ilegalnega uporniškega tiska v okupirani Evropi. Po vojni se je najprej zaposlil v mariborski Svili kot vzorčni slikar, potem pa se je vpisal na ljubljansko ALU, diplomiral pri Gojmiru A. Kosu in specializiral zidno slikarstvo pri S. Pengovu. Poučeval je na gimnaziji v Slovenski Bistrici, od leta 1956 do upokojitve pa je bil tehnični urednik Založbe Obzorja v Mariboru. Knjige so postale njegovo vsakdanje opravilo, kar je počel že prej z ilustracijami za Ciciban, Pionir, Kurirček itd., in zvrstila se je serija Levstikovih nagrad za dosežke na tem področju. Vendar je bil Vidic izjemno vsestranski umetnik in treba se je spomniti njegovih številnih stenskih poslikav v različnih tehnikah, o katerih javnost znova in znova povprašuje, ker se novi lastniki zgradb in lokalov ne zavedajo njihove vrednosti in jih uničujejo. Dve njegovi umetnini velikega formata na lesu ima tudi IZUM, ena napoveduje razvoj Maribora v smeri znanja, druga pa opozarja na človekovo soodvisnost z naravo. Oboje precej pred časom in vredno občudovanja.
Janez Šibila je svoj slikarski talent pokazal na ptujski srednji šoli Dragu Haslu, ki mu je priskrbel štipendijo za Umetno obrtno šolo v Zagrebu. Leta 1940 se je prepisal na tamkajšnjo ALU, med vojno je študiral umetnost na Dunaju in se po končani vojni vrnil v Zagreb, diplomiral pa je na ALU Ljubljana pri G. A. Kosu in G. Stupici. Najprej je poučeval na učiteljišču v Tolminu in na gimnaziji na Ravnah, od leta 1954 pa je živel v Mariboru, kjer je učil likovno vzgojo na OŠ Borisa Kidriča in OŠ Maks Durjave. Veljal je za slikarja »stare šole«, lirika, čeprav dr. Marjeta Ciglenečki opozarja, da se je zgledoval tudi po modernističnem ptujskem slikarju Janu Oeltjenu. Najvišje priznanje je dobil z nagrado Prešernovega sklada. V Galeriji IZUM visi njegova montaža aluminija na leseni ploskvi, ki prikazuje delavsko množico.
Zmago Jeraj je slikarstvo študiral na ljubljanski in beograjski akademiji – na slednji je diplomiral pri Zori Petrović, na ALU v Ljubljani pa je končal specializacijo pri Gabrijelu Stupici. Pomembno je bilo njegovo izpopolnjevanje v Londonu pri Ianu Fraserju. V Mariboru je živel od leta 1962 in poučeval na pedagoški gimnaziji ter na Visoki šoli za risanje in slikanje, bil pa je tudi izredni profesor na ALU Ljubljana. Aktiven je bil na številnih področjih likovnega življenja: ob slikanju so ga zanimali tudi fotografija, film, scenografija ter ob likovni pedagogiki strokovna publicistika, urednikovanje itd. Posebej izstopa njegova vloga pri delovanju prelomnega »mariborskega kroga« pod okriljem Fotokluba Maribor. Prejel je številne nagrade doma (Jakopičevo, Glazerjevo, Prešernovo …) in v tujini (Rembrandtov cekin, medaljo Verneil …). Jerajeva velika slika Brez naslova, ki oživlja veliko dvorano IZUM, s svojimi čistimi, abstraktnimi, neasociativnimi likovnimi elementi malce odstopa od njegovih značilnih del.
Vlasta Zorko Tihec je rojena Mariborčanka in se je ambicije za kiparstvo navzela na Prvi gimnaziji pod mentorstvom Gabrijela Kolbiča. ALU je končala leta 1957 pri Zdenku Kalinu ter se kasneje izpopolnjevala še v Köbenhavnu in Münchnu. Glede na število in popularnost njenih javnih plastik, je neformalna »mestna kiparka« Maribora. Med priznanji omenimo nedavno podeljeno Glazerjevo nagrado. Naj spomnim na njene skulpture: Prežihov Voranc, Zidanšek, Maister, Tomasini, Kerenčič, Pintar-Toledo, Vrunč, pa v SNG Zakrajškova, Nučič, Borštnik, Cipci, Župančič, Tovornik, Muhičeva, Toš Primožič … Njene male plastike, predvsem ženske figurine, imajo številne občudovalce in z njimi je sodelovala tudi v Kiparskem razstavišču IZUM, za spomin pa nam je zapustila »mamo z otročkom štuporamo«, ki je posebej opažena plastika, saj je bila izbrana za Vlastino veliko retrospektivo v UGM. Med prvimi Slovenkami se je odločila za kiparstvo in v njem uspela, kar je opogumilo naslednje generacije kipark.
Anton Blatnik[1] sodi v znamenito dolenjsko podobarsko družino in da bi nadaljeval tradicijo mnogih generacij, se je vpisal na mojstrsko kiparsko šolo v Gradcu, po vojni pa se je izpopolnjeval pri Pengovu in opravil še restavratorski tečaj. Nekaj časa je poučeval na OŠ bratov Polančičev, od leta 1960 pa je deloval v Zavodu za spomeniško varstvo. Spisek njegovih restavratorskih intervencij je zelo dolg: od Robbovega vodnjaka in Križank v Ljubljani, do Mariborskega stopnišča in slavnostne dvorane v mariborskem Rotovžu. Rešil je brez števila cerkvenih plastik. V Košakih je sicer dobil ulico, njegov kipec bika, ki je ostal na ogled v galeriji IZUM po njegovi zadnji razstavi pred smrtjo, pa se bori proti pozabi tega pomembnega mariborskega umetnika.
Heda Rušec je rojena v Varaždinu in je ob Jagodi Buić najbolj priznana »mojstrica tapiserije« na Hrvaškem. Poleg tapiserij pa se ukvarja še s kostumografijo, keramiko, uporabno umetnostjo ter seveda slika in kipari. Deluje kot industrijska dizajnerka in je članica skupine The New Group v New Yorku. Je pa tudi nosilka »Zlatega znaka« za unikatne kristalne male plastike, ki jih razvija v sodelovanju s Steklarno Rogaška Slatina in prav to je bil povod, da jo je dr. Tvrtko Šercar pripeljal v Kiparsko razstavišče IZUM. S steklom se ukvarja že od leta 1965 in je mednarodno prepoznavna po apliciranem steklu, kristalnih medaljonih, podobah iz kristalnih sanj itd. V naši zbirki je kristalna čaša vlita v starinski kovinski artefakt.
Naca Rojnik je diplomirala iz kiparstva na ALU pri Slavku Tihcu. Nekaj časa je poučevala po šolah, kmalu pa se je odločila za svobodni status. Živi in dela na Graški gori pri Slovenj Gradcu in se prvenstveno posveča mali plastiki. Oblikovala je tudi pomnik padlim v osamosvojitveni vojni v Slovenj Gradcu, na Graški gori pa pri domačiji znanih ljudskih godcev Plazl lahko popotniki obiščejo njen kip sv. Cecilije, zavetnice glasbenikov. V Kiparskem razstavišču IZUM je razstavljala leta 1996 in nam zapustila opazno stvaritev.
Metka Kavčič je rojena v umetniški družini Maksa Kavčiča in je veliko več kot le razstavljavka razstavišču IZUM, saj sva projekt Kiparsko razstavišče IZUM zasnovala skupaj in je bila do odhoda na izpopolnjevanje v Pariz tudi neformalna kustosinja. Po diplomi likovne pedagogike na PAM je diplomirala iz kiparstva pri Slavku Tihcu na ALU (1987) ter specializirala še restavratorstvo. Kot rečeno, v Parizu se je izpopolnjevala na Visoki šoli za lepe umetnosti (1998). Široko publiko si je pridobila s privlačnimi »tanagrijskim figuricam« podobnimi kipci žensk v terakoti, stroko pa preseneča s svojimi interdisciplinarnimi projekti, kot so Metkina nabodala, Vrata, Brez izhoda, Vrtne krogle, Prt, Čipka, Odmik. V njih najpogosteje sodeluje z umetniškim fotografom Branimirjem Ritonjo. Za tradicionalno svetovno tekmovanje pevskih zborov v Mariboru, ki je poimenovano po Jakobu Gallusu, je upodobila Gallusa kot trofejni kipec in kot portret v vhodni avli dvorane Union.
In misel za konec
IZUM torej razpolaga z velikim simbolnim in dejanskim umetniškim bogastvom, ki je skupno dobro Maribora in Slovenije. Doslej so se skrbniki umetniškega zaklada na Prešernovi 17 izkazali za odgovorne in trdno verjamem, da bo tako tudi vnaprej. Navsezadnje je IZUM kulturni zavod nacionalnega pomena in nanj skozi kulturno optiko gleda tudi UNESCO, zato se ne sme izneveriti.
Prispevek pripravil: mag. Franci Pivec
- Fotografija iz kataloga Anton Blatnik, Galerija Mozirje, 1988. ↑
Pripis uredništva: Umetnine je v fotografski objektiv ujel Teodor Veingerl. Bralce vljudno vabimo tudi v IZUM-ovo razstavišče na Virtualen ogled stalne razstave.