Ob zaključku tečaja COBISS3/Katalogizacija in format COMARC – dopolnitve in novosti, ki sem se ga udeležila sredi oktobra 2021, sem na tečaju izdala, da kljub prehodu na nivo tretje univerze še vedno rada in z veseljem delam. Uredništvo bloga mi je pravzaprav pustilo proste roke pri izbiri teme, toda ker precej nerada pišem (raje govorim), je odločitev za prispevek potrebovala nekaj razmisleka in časa. O tem, kaj delam in zakaj, no ja, morda bolj o tem, kaj in malo manj zakaj.
Ob upokojitvi, skoraj že dve leti bo od tedaj, mi je IZUM pustil še malo odškrnjena vrata za delo, tako v bazi COBIB kot bazi CONOR. No, katalogiziram brez gradiva bolj težko, a dopolnjevanje zapisov in razreševanje duplikatov v bazi CONOR pa je vendarle mogoče. Pravzaprav me je to delo vedno zelo veselilo, a je žal v času rednih nalog in obveznosti v službi vedno primanjkovalo časa za poglobljeno raziskovanje. Za to delo je potrebnega veliko časa, miru in vztrajnosti, pa tudi iznajdljivosti. Sedaj imam za ta opravila dovolj časa in mirne vesti včasih »odplavam« kam daleč in si na spletu dovolim prebrati več, kot je potrebno za ureditev enega samega zapisa, če seveda naletim na kaj zanimivega. Prelistavam strani na spletu, odpiram dokumente in berem, takrat je seveda izkupiček dveh ur dela minimalen ali nikakršen, tega pa v službi ne sme biti!
Še v času službovanja sem vedno menila, kako koristen je seznam potencialnih duplikatov, ki ga od časa do časa ustvari IZUM, ko pa sem se seznama lotila in popravila večino tistega, kar sem »napačnega« zagrešila sama (nekaterih zapisov se pač ne da), je seznam postal pravi »dolgčas«. Pa sem se zadeve lotila drugače. Na časnik Delo smo moji starši in sedaj moja družina naročeni verjetno že odkar izhaja in ta pride ravno ob pravem času. Ob zajtrku. Začnem listati od zadaj, naslove, krajše sestavke in zanimivosti preberem takoj, ostalo pustim za popoldne. In kaj je na predzadnji strani? Žal, osmrtnice, teh je v tem covidnem času veliko. Ta stran in pa kulturna stran, vključno z napovedmi prireditev, sta izhodišče za preverjanje normativnih zapisov za avtorje. Zlata jama za podatke o avtorjih je tudi revija Bukla, ki si jo redno vzamem v najbližji knjigarni. Preverim ime v bazi CONOR, preverim bibliografske zapise, po potrebi brskam po spletu po znanem in tudi na slepo. Ja, včasih tudi slepa kura zrno najde. Okrog enega samega imena se porodi še cel kup asociacij: ali sama povežem kakšno ime z drugim, ali me na to napeljejo povezave na spletu. Tako se mi lahko v trenutku pojavi veliko imen, ki jih je treba preveriti in primerjati med seboj. Beležim si jih kar na stare kuverte, najbolj priročen format za pisanje opomb pri računalniku. Počečkane so v vseh smereh. Včasih se pomešajo z nakupovalnimi seznami, ki si jih pišem sproti. Najbolj vznemirljivo postane, ko pridem do kombinacij najpogostejših osebnih imen in priimkov. Takrat je potrebna izredna koncentracija, seveda se brez preverjanja bibliografskih zapisov delo redkokdaj uspešno zaključi.
Pri srbskih oziroma jugoslovanskih avtorjih se pozna, da obstaja baza CONOR.SR, pa tudi normativni zapisi NSK precej olajšajo delo. Priznam, najbolj sem vesela »domačih« baz, čeprav tudi tam kdaj pa kdaj streljajo mimo. Primer včerajšnjega dne: dela srbskega prevajalca iz francoščine, ki so izhajala v letih 1930 in naprej, so pripisana prevajalcu, ki se je leta 1954 šele rodil. Ne morem se izogniti niti tujim katalogom in bazam Deutsche National Bibliotek, pa Bibliothèque nationale de France, VIAF, LC/NAF, pa normativnim zapisom, ki jih ustvarjajo v drugih nacionalnih knjižnicah. Vse prav pride, tudi na spletu so koristni podatki, ki pa jih ne gre jemati za suho zlato. Včasih je treba pregledati kar precej strani in odpreti tudi marsikateri dokument. Če ob tem najdem še kaj zanimivega bodisi iz zgodovine, umetnosti, geografije ali pa družinske povezave, si vzamem čas, saj si ga lahko. Takrat seveda v dveh urah ne naredim veliko, včasih tudi nič. Pa kdo bi meril? Delam iz čistega veselja in predvsem radovednosti.
Pravijo, da radovednost ni lepa čednost, ko takole brskam po osebnostih in njihovi zasebnosti, a je v našem primeru precej koristna. Zelo korekten zapis za avtorico specialistične naloge; ima vse podatke, nič mu manjka. A glej ga zlomka, izkaže se, da obstaja soimenjakinja. Tudi temu zapisu skoraj nič ne manjka, sicer ni letnice rojstva, a to ne moti, gre pa za popolnoma drugo področje delovanja, prav malo »kompatibilno« s prvim. Torej upravičeno dva zapisa. Toda namig v knjigi, ki jo trenutno berem, pravi drugače; nakazuje, da gre za eno in isto osebo. Brez preverjanja ne bo šlo. Dolgo časa iščem, da vendarle najdem oba podatka združena in takoj nato je eden od zapisov označen za brisanje, podatki obeh zapisov združeni v enem samem. Kakšno veselje občutim ob uspešno opravljenem delu!
Obstajajo ljudje, ki se v življenju ukvarjajo z mnogimi stvarmi, enkrat bolj z enim področjem, drugič spet bolj z drugim, pa tega ne kričijo na ves glas. Na nekem mestu pa se raznoliki podatki vendarle ujamejo, le najti jih je treba. Ali se avtorji/avtorice oglasijo kar sami ali pa njihovi sorodniki pojasnijo nejasno. Tudi to se mi je dogajalo, ko sem bila še v službi. Pravzaprav kar pogrešam takih in podobnih klicev … Včasih se zdi, da če bi imela pooblastilo, da lahko bodisi v imenu NUK-a ali IZUM-a kakšnemu avtorju ali avtorici tudi pišem (e-naslovi ali telefonske številke, zlasti likovnih umetnikov, so pogosto objavljeni na spletu) za kakšno pojasnilo, bi lahko uredila še več zapisov, po drugi strani pa bi zaradi tega imela tudi več obveznosti in več dela in ne bi bila več gospodarica svojega časa. Pa saj sem v penziji! Tako pa, kadar prav zares ne gre drugače, prosim za pomoč kolege in kolegice v Nacionalnem bibliografskem centru. Upam, da se ob tem ne jezijo preveč.
Kaj v zapisu dopolnjujem, se postavlja kar samo od sebe.
Zelo pogosto v zapisu manjka podatek o avtorjevih letnicah rojstva in smrti, čeprav je do podatka lahko priti (Wikipedia, SBL, enciklopedije, Obrazi slovenskih pokrajin …). Vem, varovanje osebnih podatkov, a o tem malo kasneje. Pa polje o spolu in razlikovanju/nerazlikovanju osebe, zelo pogosto je polje 106 kar prazno, kar pravzaprav niti ne moti, če je prazno tudi podpolje 200f. Če to ni, kriči po popravku. Pogosto je izpolnjeno polje 191, podpolje 200f pa ni zaključeno, četudi bi moralo biti. Zanimivo, navedba pravilnika, po katerem je normativna oblika oblikovana, skorajda nikoli ne manjka. Razumljivo, saj nam je rešitev ponujena v naprej. Vem, da je marsikaj v zapisih odvisno od tega, ali zapis dela katalogizator s pooblastilom za delo v bazi CONOR ali ne. Najbrž sem sodita tudi polji 101 in 102, ki sta prav tako, iz meni neznanih razlogov, prazni. Priznam, da ne ločim prav dobro, kaj omogoča pooblastilo in česa ne. Pa to sedaj niti ni pomembno.
Redko je namesto predlaganega vira (polje 810) treba navesti ustreznejšega. Sama rada dopolnim še podpolje 810b, tudi če to ni nujno potrebno. Zaradi tega sem že bila kregana, pa kot kaže ne dovolj, da bi se me prijelo. Pri hitrem preverjanju in tam, kjer je večje število polj 810, meni zelo prav pride, da je oblika imena posebej izpostavljena. Na tak način imena hitreje najdem v poljih za variantne oblike (polja 400) in ugotovim, če morda katera oblika manjka, ali pa, da so za vse variantne oblike navedene tudi njihovi viri. Zelo pogosto preverjam, ali so v normativnih zapisih vse oblike, ki se pojavljajo v bibliografskih zapisih, dodajam variantne oblike in starejše normativne zapise povezujem z bibliografskimi zapisi, kjer to še ni bilo storjeno. Ob tem včasih odkrijem tudi kakšnega soimenjaka ali soimenjakinjo. Zelo pogosto v polju 856 dodam vir na spletu, kjer lahko najdemo več podatkov o avtorjih. Navajam Slovensko biografijo, pa Obraze slovenskih pokrajin, spletne strani raznih muzejev in gledališč, skratka spletne strani javnih ustanov, saj se mi zdi, da te ustanove vendarle objavljajo preverjene in zaupanja vredne podatke. Tudi spletne strani založb imajo precej koristnih podatkov o svojih avtorjih, še zlasti ob promociji njihovih del. Tudi družinska knjižnica je precej bogata s tovrstno literaturo, le po stopnicah se moram sprehoditi do nje. Pa še nekaj opažam: če pred nekaj leti ni bilo prav nikjer najti nekaterih podatkov, se ti podatki danes že pojavljajo na spletu, tako je smotrno dopolnjevati tudi starejše zapise. Morda v poljih 830 ali 856. Pravzaprav se nikoli nisem ukvarjala s tem, koliko literarnih nagrad podelimo in kdo so nominiranci, le z nagrajenci sem bila seznanjena. Sedaj zasledujem tudi to in dopolnjujem tako normativne kot bibliografske zapise. Če s tem hodim komu v zelje, naj sporoči, da tega ne bom več delala, pa moji »plonk ceglci« bodo bolj prazni. Včasih me opombe v poljih 830 spravijo v dobro voljo, včasih razjezijo. Zanimivo je, da včasih brez pogleda na zgodnji dve vrstici zapisa (datum in kreator), samo po opombah, vem, kdo je zapis pripravil ali popravil, tako dobro poznam stil pisanja opomb nekaterih kolegov ali kolegic. Pozna se, da sem vseh štirideset let opravljala isto delo in sodelovala z mnogimi katalogizatorji. Svojega dela se v resnici nikoli nisem naveličala.
Rada bi se ustavila še malo pri polju 200, kjer stojita priimek in ime avtorja, seveda v normativni obliki. Pri soimenjakih je še vedno potrebna letnica rojstva, pa tudi smrti, če so pokojni. Zelo navijam za rešitev, da bi pri vseh pokojnikih vedno pisali letnice rojstva in smrti, če so te seveda poznane, ne glede na to, ali so potrebne ali ne. Na tak način osebo zelo hitro postavimo v čas, v katerem je živela in delovala, ter jo takoj izločimo v primeru soimenjaka/soimenjakinje, ki se seveda lahko pojavi šele kasneje. Ob navajanju letnic rojstva in smrti pa trčimo ob osebne podatke, ki so predmet posebnega zakona in skrbnega varovanja. Beležimo jih lahko le, če so javno objavljene ali smo pridobili avtorjevo/avtoričino soglasje. Ko sem bila še aktivna knjižničarka, smo vsako leto ob pozivu Javne agencije za knjigo Republike Slovenije upravičencem do knjižničnega nadomestila poslali vprašalnik, kjer smo prosili tudi za rojstne podatke in soglasje za njihovo uporabo ob morebitnih soimenjakih. Nekateri niso nikoli imeli nič proti, nekateri niso dovolili, nekateri pa izmenjaje: eno leto da, drugo ne. Vse njihove želje smo vestno beležili. Moje izkušnje z avtorji in avtoricami, s katerimi sem se o tem osebno pogovarjala, so bile izredno pozitivne. Ko sem jim natančno razložila, kakšen je namen uporabe, pravzaprav nihče ni bil več proti in je običajno soglašal. Seveda pa so bili tudi taki, ki jih je to motilo, ti so pogosto nato sodelovali pri določitvi ustreznega identifikatorja. Mirne vesti lahko rečem, da smo vedno spoštovali njihove želje.
V zadnjem času pa opažam, da se ob soimenjakih namesto letnic (za enkrat le) rojstva, pogosteje pojavljajo drugi identifikatorji, kot so izobrazba, poklic ali področje delovanja, včasih celo oboje, zlasti tam, kjer sta soimenjaka/soimenjakinji rojena/i v istem letu. Opaziti je celo, da so prej popolni zapisi z letnico sedaj dopolnjeni z identifikatorjem, a brez letnice. Izbira kvalifikatorjev ali identifikatorjev je zelo pestra, od sprejemljivih do nenavadnih. Žal ni tu nobene enotnosti ali priporočil, ali pa jaz morda zanje ne vem. Seveda je tudi to možno, saj se v dveh letih lahko marsikaj spremeni.
Ne morem mimo dejstva, da pri dvojnih priimkih pogosto manjka obrnjena oblika priimkov v polju 400. To je pomanjkljivost, ki sem jo videvala že prej v zapisih, ki so tudi sicer bili precej pomanjkljivi. Kot bi s pojavom normativne kontrole ne bilo več treba delati kazalk, kot smo včasih rekli! Kljub neverjetni zmogljivosti računalnikov je to še vedno potrebno. Tudi take zapise popravljam. Letos sem bila pri popravljanju normativnih zapisov precej pridna, žal je prišlo na vrsto le malo tistih s seznama potencialnih duplikatov. Morda se naslednjič organiziram drugače: s seznama izberem en sam priimek in okoli njega gradim »zgodbo«, potem bo delo videti manj »dolgočasno«. Naj bo tako ali drugače, volje do dela mi za enkrat ne manjka, zato je upanje, da bom še kaj postorila v dobro vseh knjižničarjev v sistemu. Vsem knjižničarjem želim, da z natančnostjo in zavzetostjo, predvsem pa z veseljem opravljajo svoje poslanstvo.
Prispevek pripravila: Alenka Kanič
Opomba: Na željo bibliotekarja, ki se s katalogizacijo ni nikoli ukvarjal, navajam polna poimenovanja polj, da ne bo videti, kot da katalogizatorji uporabljamo samo nam znani skrivni jezik.
101 Jezik entitete
102 Nacionalnost entitete
106 Uporaba točke dostopa kot predmetne oznake
190 Datum rojstva
191 Datum smrti
200 Normativna točka dostopa – osebno ime
400 Variantna točka dostopa
810 Podatek je v
830 Splošna katalogizatorjeva opomba
856 Elektronska lokacija in dostop