S knjižnično informatiko je Maribor postal dominanten v Jugoslaviji in opazen v mednarodnem prostoru. Pri tem je bila ključna prava izbira informacijsko-komunikacijske opreme, ki je skoraj tri desetletja podpirala razvoj knjižničnega sistema COBISS. Namesto vodilnega IBM-a je bila takrat izbrana tehnologija VAX/VMS podjetja Digital, ki je zagotavljala online povezavo uporabniških terminalov s strežniki in povezavo strežnikov z omrežjem DEC-net ter pozneje z internetom. Če bi se takrat odločili drugače, sistema COBISS, kot ga poznamo danes, zagotovo ne bi bilo.
Računalništvo se je kot vrhunska znanost in tehnologija lahko porodilo v najmočnejših univerzitetnih središčih sveta, kar Maribor seveda ni bil. Bil pa je prvi visokošolski center v takratni Jugoslaviji, kjer smo videli v novi stroki priložnost za pridobitev določene komparativne prednosti in za hitrejšo uveljavitev mlade univerze. Tako je bila zamisel ustanovitve računalniškega centra vgrajena že v sam projekt nove univerze in med prvimi področji, kjer naj bi se to izkazalo, je bila univerzitetna knjižnica. V okviru Projekta Univerze v Mariboru je dr. Bruno Hartman leta 1974 izdelal študijo o prihodnosti knjižničnega sistema, v kateri je sicer bil še zelo skeptičen glede Iflinih priporočil o uporabi računalnikov: “V bližnji prihodnosti ni videti, da bi si jih osrednja knjižnica mariborskega visokošolskega knjižničnega sistema lahko omislila.” (Hartman, 1974, 99), a se je hitro prilagodil skupni usmeritvi glede IKT, ter se pri izgradnji UKM izrecno zavzel za digitalizacijo poslovanja. In s knjižnično informatiko je Maribor res postal dominanten v Jugoslaviji in opazen v mednarodnem prostoru.
Kakšno vlogo je pri tem odigrala strojna oprema? Ključna odločitev za razvoj knjižničnega sistema COBISS je bil izbor IKT opreme, namesto vodilnega IBM-a je bila izbrana tehnologija VAX/VMS firme Digital, ki je zagotavljala online povezavo uporabniških terminalov s strežniki in povezavo strežnikov z omrežjem DEC-net ter pozneje z internetom. IBM je takrat zagovarjal paketno (batch) obdelavo podatkov. Vnos podatkov v realnem času (online) s tehnologijo VAX/VMS pa je omogočil realizacijo modela vzajemne katalogizacije knjižničnega gradiva, ki je osnova sistema COBISS.
Zadetek z VAX/VMS
Leta 1985 so stekle priprave za 14. Univerzijado 1987 v Zagrebu, ki so jo organizatorji pod vodstvom Mirka Novosela izkoristili za širokopotezno digitalizacijo Hrvaške (Volf, 2021), Slovenci pa smo svoje soglasje k zveznemu predpisu za uvoz pogojevali z možnostjo nakupa računalnikov tudi za potrebe slovenskega visokega šolstva. Hrvati so kot prej tudi kasneje stavili na IBM in so v nov center Prečko namestili 2 IBM 3083, v Mariboru pa je padla odločitev za VAX 8800 iz Digital Equipment Corporation, ki je bila takrat druga najpomembnejša proizvajalka računalniške opreme na svetu. Izbira, pri kateri so verjetno sodelovali rektorji dr. Dane Melavc in dr. Dali Đonlagić, ter uvozna pogodba za 3,5 milijonov nemških mark, ki jo je avgusta leta 1986 podpisal vodja univerzitetnega računskega centra mag. Tomaž Seljak, sta se izkazali za zelo strateško. VAX 8800 je bil nameščen v RCUM na Smetanovi januarja 1987 (Jezernik, 1990).
Slika 2: Računalnik VAX 8800 (vir: VAX 8800 (uwyo.edu))
Računalnikov VAX (Virtual Adress eXtension) z 32-bitnim operacijskim sistemom VMS (Virtual Memory System) je bilo v Jugoslaviji že okoli 100 in v Sloveniji 5, a mariborski je bil najmočnejši in najnovejši (Čop, 1990). Zasnoval jih je Gordon Bell in jih je bilo okoli sto tipov ter so bili ikona osemdesetih. Družino VAX 8000 (Nautilus) pa so ponudili trgu v začetku leta 1986 in model 8800 je bil njen vrhunec. Nabavljale so ga pomembne univerze in je predstavljal visok akademski standard. Velika prednost VAX/VMS je bilo deljenje časa, paketna obdelava, enostavno povezovanje strežnikov v gručo VAX s podporo DECnet in s tem zmožnost distribuiranja sistema ter interaktivno delo več kot nekaj sto terminalov, postaj VAX in DEC-ovih miniračunalnikov PDP-11. Strežniki MicroVAX za lokalne baze podatkov so se na začetku instalirali pri večjih uporabnikih (CTK, NUK, regijski SIK-i) in se medsebojno povezovali preko najetega JUPAK omrežjaX.25 oziroma kasneje SIPAX.25.
Slika 4: Komunikacijska mreža KIS/SZTI – splošne knjižnice (vir: Program dejavnosti IZUM za leto 1992)Ko je leta 1989 stekel projekt Razvoj sistema vzajemne katalogizacije kot skupne osnove enotnega knjižničnega informacijskega sistema in sistema znanstveno-tehničnih informacij Jugoslavije, temelječ prav na mreženju ali »internetu pred internetom«, je bil mariborski RCUM tudi med najbolj aktivnimi interesenti za izgraditev mreže JUPAK in po vzpostavitvi mreže univerzitetnih knjižnic tudi eden njenih največjih uporabnikov. Kmalu, a že v novih državnih mejah, pa so bile komunikacijske težave rešene z najetimi povezavami preko bakrenih in kasneje tudi optičnih vodnikov s protokolom TCP/IP v omrežje ARNES/internet.
Vključevanje javnih knjižnic v akademsko omrežje ARNES pa je omogočilo aktivno sodelovanje pri izgradnji vzajemnega kataloga COBIB in uporabo novih funkcionalnosti sistema COBISS. Na roko nam je šlo tudi dejstvo, da se je z leti večala procesorska moč strežnikov, kapaciteta diskovnih sistemov za hranjenje podatkov pa tudi komunikacijske kapacitete so iz začetnih 300 b/s narastle do danes neverjetnih nekaj 100 Gb/s.
Podpora vzajemni katalogizaciji
Ob pogledu na skico interaktivnosti v računalniškem omrežju bi si predstavljali, da je prav DECnet sugeriral povezovanje in sodelovanje pri temeljnem knjižničarskem opravilu – katalogizaciji. Vendar razvoj vodilne svetovne organizacije na tem področju – OCLC (pri nastanku 1967 je kratica pomenila Ohio College Library Center, po preimenovanju leta 1977 pa Online Computer Library Center) spočetka ne potrjuje take soodvisnosti.
»Oče« OCLC-ja Frederic Kilgour je uresničitev svoje izvirne zamisli o online knjižnični mreži in o kooperativnosti pri katalogizaciji izsilil iz SDS-ove Sigme 5 z vsega 64K bajtov. Prvi vzajemni online katalog s podporo Sigma 5 in terminali za 64 visokošolskih knjižnic države Ohio so predstavili 26. avgusta 1971 v Alden Library na Univerzi Ohio. Leta 1983 so terminale nadomestili z IBM PC/AT. OCLC je vztrajal pri stroju Xerox Scietific Data Systems (SDS-Sigma 9) do konca sedemdesetih, ko smo enakega, vendar ne za knjižnične namene, imeli tudi v RRC v Ljubljani. Potem pa so le poiskali strojno opremo z inkorporiranim deljenjem časa, to je bil HP/3000, ki se je zgledoval po DEC, katerega sta Hewlett in Packard že takrat nameravala celo odkupiti. Poleg tega so se povezali z Data General, ki je bila sploh odcepljena firma DEC, od katere so si očitno želeli pridobiti tehnologijo DECnet (Breeding, 2017).
Ko omenjamo Freda Kilgourja, ki je med najbolj zaslužnimi za veliki preobrat v tehnologiji knjižničarstva, povejmo še to, da se po njem imenuje prestižn
o priznanje LITA (Library and Information Technology Association) za strokovnjake na področju knjižnične informatike. Pri nas takega priznanja nimamo in ljudi, ki so se izkazali s pomembnim prispevkom, prepuščamo pozabi. Je na potezi IZUM?
Zgodba OCLC kaže, da je izbira strojne opreme kar precej odločilna, in čeprav se je IZUM ves čas vezal na enega proizvajalca, to še zdaleč ni pomenilo mirnega spanja. Vzajemni katalog in centralne baze COBISS so bile razen na VAX8800 kasneje instalirane še na strežnikih VAX4400, AlphaServer 4100 in na AlphaServer ES45. Leta 2007 je prišel v hišo Itanium RX6600.
Prenos COBISS z dotedanje 32-bitne arhitekture na 64-bitne procesorje DEC Alpha (Alpha 21064 in Alpha 21464) in kasneje na procesorje Itanium je bilo zahtevno opravilo. Že leta 1997 je bila sprejeta tudi odločitev, da bodo rešitve COBISS temeljile na programskem jeziku Java ter (spočetka) na bazi podatkov Object store in (kasneje) na bazi podatkov Oracle, slednjič pa na odprti platformi X.86_64 (Linux) in bazi podatkov PostgreSQL.
DEC je mrtev, naj živi DEC
Podjetje Digital Equipment Corporation je bilo gojišče novih idej v računalniški tehnologiji. Ambicioznim ljudem ni zadoščalo, da so številka 2, saj so se zavedali svoje pionirske vloge v razvoju mikroračunalnikov, mreženja, distribuiranega računalništva, prepoznavanja govora in še pri vrsti drugih inovacij. ARPAnet kot predhodnik interneta skupaj s protokolom TCP/IP je bil rezultat njihovih zamisli. Njihov operacijski sistem VMS je bil vzorec za Windows NT. Alpho in preskok na 64‑bitno arhitekturo so posnemali tako pri IBM, HP kot pri Sun. Njihove aplikacije Fortrana in C‑prevajalnika so bile dominantne v tehničnem računalništvu. Vse so znali narediti bolje od drugih, a drugi so se bolje prodajali. Zato so stavili na VAX 9000 (Killer of IBM!), ki pa se ni posrečil, čeprav so imeli v razvojni ekipi tudi Slovenca Charlesa Butalo (Blake, 1990, 2). Pokopala jih je poslovna politika, ker je direktor Ken Olson »nosil vsa jajca v eni košari«, in nazadnje jih je leta 1998 kupil Compaq Corporation (Schein, 2010).
Leta 2002 se je Compaq združil s HP-jem, ki je že imel v načrtu nakup DEC. Ta združitev je tudi prinesla nov tip procesorja, ki je temeljil na tehnologiji Intel in procesorju Itanium ter modelih strežnikov RX2600, RX3600 in RX6600.
Januarja 2020 pa se je zaključila proizvodnja procesorjev Itanium in s tem tudi razvoj OpenVMS-a, ki ga je DEC razvil daljnega leta 1992 na podlagi VMS iz leta 1979. Tudi morski psi niso večni!
Prispevek pripravila: Branko Zebec in mag. Franci Pivec
—–
Viri:
- Blake, J. (1990). Editor’s Introduction. Digital Technical Journal DEC, 2 (4) 2–3.
- Hartman, B. (1974). Projekt Univerze v Mariboru: Projekt visokošolskega knjižničnega sistema v Mariboru. Združenje visokošolskih zavodov.
- Breeding, M. (2017). Smarter Libraries Through Technology. 50 Years of Technology at OCLC. Smart Library Newsletters, 37 (8) 1–7.
- Čop, J. (1990). Pogovarjamo se s pomočjo računalnika. Presek, 18 (2) 86–89.
- Jezernik, A. (1990). O delu in razvoju CADCAM centra na tehniški fakulteti UM. XXXIV. jugoslovanska konferencija ETAN-a, Zagreb 4–8 juna 1990.
- Program dejavnosti IZUM za leto 1992. Maribor: IZUM, 1991.
- Schein, E. (2010). Dec Is Dead, Long Live Dec: The Lasting Legacy of Digital Equipment Corporation. RoadHowYouWant.com.
- Volf, Ž. (2021). Podatkovne mreže hrvatskih telekomunikacija od 1970–2000. 10. simpozij CIGRE, Zagreb 23.–25. 11. 2021. http://hro-cigre.hr/wp-content/uploads/2022/02/Z_Volf_podatkovne-mreze.pdf.
- IZUM, COBISS koncepcija, organizacija in pogoji sodelovanja, Maribor februar 1993: https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2002_1_2_final/59/index.html#zoom=z.
- Zebec, B., (1991). Računalniška mreža Univerze v Mariboru (poster). V: Šercar, T. (ur.). Tretiranje znanstvenih in strokovnih publikacij in polpublikacij v online dostopnih bazah podatkov za znanost in tehnologijo. 14. Posvetovanje o znanstvenih in strokovnih publikacijah in polpublikacijah, Maribor 16.–18. december 1991. Maribor: Univerza v Mariboru, Institut informacijskih znanosti, str. 305–306.
- Zebec, B., (1996). Komunikacijsko in računalniško opremljanje knjižnic za sodelovanje v sistemu COBISS in omrežju Internet. 6. Posvetovanje sekcije specialnih knjižnic ZBDS. Ljubljana: 18.–19. oktober 1996.
Branko Zebec ves čas službovanja deluje na projektih avtomatizacije knjižnic in izgradnji računalniških omrežij, in to že več kot 30 let. Leta 1981 je začel delo kot sistemski inženir v Centru za proizvodno informatiko na Tehniški fakulteti, smer strojništvo, kasneje prešel v Računalniški center Univerze v Mariboru, zatem pa v Institut informacijskih znanosti. V IZUM-u je bil najprej vodja oddelka, nato pa je do konca službovanja opravljal naloge pomočnika direktorja; v letih 2000 in 2001 pa je bil celo direktor.
Največji projekti, pri katerih je sodeloval, so: SZTIJ (Sistem znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije) od leta 1986 do 1990, izgradnja računalniške mreže Univerze v Mariboru od 1987 do 1991, Opremljanje splošnoizobraževalnih knjižnic od leta 1990 do 2009, Dozidava k objektu IZUM in energetska sanacija obstoječega objekta od 2010 do 2015 ter projekt HPC RIVR z izgradnjo superračunalnika Vega od 2018 do 2022.