V okviru 3-mesečnega raziskovalnega dela na Kent State University (Ohio, ZDA) sem si želela, da se na cvetno nedeljo leta 2022 odpravim v Cleveland. Cvetna nedelja je med ameriškimi Slovenci in njihovimi potomci znana po tem, da se za ta praznik oblečejo v slovenske narodne noše in v slovesnem sprevodu v cerkev nosijo zelenje, cvetje in tudi butarice. Ob tej priložnosti sem spoznala gospo Elizabeto Zalik, ki mi je ob slovenski kavi vzbudila še večjo željo po spoznavanju zgodovine izseljevanja Slovencev v ZDA in spoznavanju slovenske izseljenske skupnosti. Kasneje sva se spoznali še z generalno konzulko gospo Alenko Jerak, ki je izrazila skrb za ohranjanje dediščine izseljencev in se je zavzemala, da uresničimo cilje glede ureditve Slovenske narodne čitalnice.
(vir: Facebook stran: Slovenian Consulate General in Cleveland)
Vstop v časovno kapsulo
Slovenska narodna čitalnica (SNČ) je v Clevelandu na aveniji St. Clair v Slovenskem narodnem domu (Slovenian national home – SNH), za katerega sta odgovorna zakonca Hopkins. Četudi je danes del Slovenskega narodnega doma, je bila Slovenska čitalnica od svoje ustanovitve 1. septembra 1906 skozi zgodovino vedno samostojna. Leta 1924 se je čitalnica preselila v prvo nadstropje Slovenskega narodnega doma, vendar pa se je od ustanovitve 1906 do takrat že devetkrat selila po različnih lokacijah. Ker je večina opreme v prostoru ostala enaka, knjige pa so še vedno zaprte v omarah, se ti ob vstopu v prostor zazdi, da si stopil v časovno kapsulo. Z malo domišljije si predstavljaš, kako so tu Slovenci brali, listali časopise, klepetali ipd.
Slovenska narodna čitalnica je največja slovenska knjižnica v ZDA. Ustanovili so jo z namenom, da odgovorijo na potrebe tistega časa po branju slovenske besede in duhovnem razvedrilu. V Pravilih Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu (1906, str. 3) je naveden tudi namen in poslanstva društva Slovenske narodne čitalnice: »Preskrbeti društvenikom vsakovrstne časopise, politične, zabavne, podučne in znanstvene vsebine, knjige za odraščene in posebej za mladino, prirejati zabavne in podučne večere, ter sploh dela po možnosti na izobrazbi slovenskega življa v Clevelandu, O. [Ohio] in okolici.«
Čitalnica se je v teh letih vzdrževala in delovala na prostovoljni ravni. Knjižnica naj bi vsebovala približno 3000 izvodov knjig in periodičnih publikacij, med katerimi glavnino predstavljajo predvsem knjige v slovenskem jeziku, natisnjene v Sloveniji. Knjige so bile opremljene z lastniškim žigom in nalepko na hrbtni strani naslovnice.
Po do zdaj zbranih podatkih naj bi vsebovala tudi celotno zbirko Louisa Adamiča, vendar pa tega z gotovostjo ne moremo potrditi. Knjižnični katalog je bil narejen leta 1938, v ta pisni seznam pa so kasneje ročno dopisovali nove knjige. Žal je arhiv o sami čitalnici zelo siromašen, saj imamo le malo podatkov, na kakšen način so knjige kupovali, kdo si jih je izposojal itd. Zelo dragocen vir predstavljata Pritožbeni knjigi, v kateri so čitalničarji zapisovali očitke in spodbude. Iz pritožbene knjige lahko razberemo tudi nasprotujoča si mnenja čitalničarjev o knjižnični zbirki ali odgovornih odbornikih SNČ, zato ni pregleda nad stanjem knjižnične zbirke, poleg tega pa pregled otežuje tudi dejstvo, da je mnogo gradiva v škatlah v različnih prostorih Slovenskega narodnega doma. Iz različnih virov je razbrati, da je imela Čitalnica pogosto finančne težave, kar so reševali s čajankami, tombolami, pa tudi z zbiranjem prispevkov od vrat do vrat. Tako kot finance je nihalo tudi članstvo. Po nekaterih podatkih naj bi leta 1926 imela čitalnica 1500 knjig in 425 članov, ki naj bi si tedensko izposojali po 200 knjig. Po drugi strani pa vpogled v evidenco o plačanih članarinah predstavlja, da je tega leta vplačalo članarino samo 193 članov. Janko N. Rogelj (1946, str. 10) je ob 40-letnici zapisal: »Koliko let življenja ima [čitalnica] še pred seboj, je prav težko povedati. Če ne bo naseljevanja, potem bo izumrla z zadnjimi priseljenci. Njeno življenje lahko podaljša Slovenija onkraj morja, ako ji priskoči na pomoč ter ji ponudi knjig, revij in časopisov. Saj to je največja slovenska čitalnica v Ameriki, v največjem slovenskem narodnem domu na svetu.« Priseljenci so po 2. svetovni vojni sicer prišli, vendar pa vemo, da se niso posluževali samo te knjižnice, saj naj bi skoraj vsak narodni dom imel knjižnico ali vsaj manjšo knjižnično zbirko.
SNČ je tako tudi po vojni ostala v istih prostorih, pohištvo se je ohranilo do današnjih dni, slike tistega časa, še vedno visijo na stenah. Doprsni kip Louisa Adamiča, slike Simona Gregorčiča, Franceta Prešerna (in nadstropje nižje je razstavljen celo njegov rokopis – več: RTVSLO Slavistična revija) in drugih slovenskih literatov pa še vedno pričajo o stoletni zgodovini tega prostora, še starejšega gradiva in nekdaj živahnega dogajanja v tej čitalnici.
Priprave na ureditev knjižnice SNČ
Z namenom, da knjižnico predstavimo širši javnosti smo oblikovali načrt za ureditev knjižnice in popis knjižničnega gradiva. Pripravili smo načrt za vpis knjižnice v slovenski bibliografski sistem COBISS. V sodelovanju z IZUM-om in NUK-om smo uredili vso potrebno dokumentacijo za pridobitev SIGLE (stalna evidenčna in identifikacijska številka knjižnice v razvidu knjižnic) in pridobili soglasje, da se gradivo vključi v slovenski vzajemni katalog COBISS+. Proučili smo, na kakšen način so skrbniki oz. »knjižničarji« Slovenske narodne čitalnice urejali gradivo in zato pripravili enak načrt postavitve gradiva. Že pred samim obiskom smo preverili delovanje in identificirali morebitne težave, ki bi se lahko pojavile ob samem vnosu gradiva.
Predvideno je bilo, da bom v ZDA potovala skupaj s študentko ali študentom, ki bi želel opravljati prakso tudi v Cleveland Public Library. Zelo sem bila vesela, da se je za to izkušnjo odločila naša študentka Julija Brecelj. Za kritje potnih in namestitvenih stroškov v Cleveland smo zaprosili Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar sem jim resnično hvaležna. Tako je Julija poleg urejanja čitalnice, opravila prakso v Cleveland Public Library, pod mentorstvom Milosa Markovica. Izven projekta se nama je pridružila tudi Elizabeta Švab, ki je 14 dni opravljala preprosta knjižničarska dela in ob vrnitvi v Slovenijo izjavila, da je tovrstno urejanje knjižnice kar zahtevno in naporno. Časovno smo bile omejene na 14 dni, Julija pa je zaradi prakse ostala v Cleveland Public Library tri tedne.
Preverjanje, dokumentiranje in opisovanje gradiva
V 14 dneh smo načrtovali največji možen izkoristek časa in vnesti največje možno število knjižničnega gradiva. Vse gradivo v SNČ je preobsežno za tako kratko časovno obdobje, zato smo nekatere že doma narejene načrte tudi spremenili.
Začele smo z urejanjem gradiva, ki ga je sorazmerno malo: s poezijo in dramatiko. Glede na obseg leposlovja smo predvidele, da ga glede na hitrost vnašanja gradiva v katalog, ne bomo uspele vnesti. Zato je le tega Elizabeta zlagala iz polic in ga poslikala, da se bo lahko vnos naredil v Sloveniji na podlagi narejenih fotografij. Tako je stara kartonasta škatla postala stojalo za telefon, na katerem je bilo narejenih več kot 1700 fotografij.
Julija je večino časa posvetila preverjanju gradiva, opremljanju gradiva, ureditvi in iskanju arhivskih dokumentov, s katerimi bi lahko ugotovili, kdo so bili uporabniki, na kakšen način je knjižnica pridobivala gradivo, ali ima gradivo kakšna posebna posvetila, oznake oz. druge posebnosti, ki bi nam pomagale za nadaljnje raziskovalno delo.
Sama sem največ časa prevzemala gradivo in ga vnašala v COBIB. Gradivo smo opremile zgolj z nalepko s črtno kodo, večina gradiva je imela tudi lastniški žig. Naknadno smo ugotovile, da je bilo kasneje med gradivo dodano novejše gradivo, večinoma darovi iz zasebnih zbirk slovenskih izseljencev ali pa iz drugih slovenskih narodnih domov (npr. Baragovega doma). V pogovorih z izseljenci in njihovimi potomci smo izvedele, da četudi so Slovenci živeli na tisoče kilometrov stran od svoje domovine, so si doma urejali zasebne knjižnice in knjižne zbirke. Knjige so prinašali z obiskov iz Slovenije, po pošti ali so jim jih prinašali drugi znanci in prijatelji.
Delo je bilo zanimivo, umazano in prašno, po drugi strani pa sem se pogosto spraševala, kdo je to knjigo že imel v rokah, jo je kdo sploh prebral, so bile otožne pesmi tolažba za tiste izseljence, ki so hrepeneli po vrnitvi nazaj v Slovenijo? Bomo prepoznali vrednost tega gradiva, ki bo tudi v prihodnje samevalo v knjižnih omarah? Knjige v SNČ namreč nimajo večje finančne vrednosti, med njimi ni dosti unikatnega gradiva (ne vemo, ali so ga imeli ali ne, lahko pa le ni bilo nikoli več vrnjeno). Večina tega gradiva imajo tudi druge slovenske knjižnice ali vsaj NUK. Mnoge knjige so dostopne tudi v dLib-u, posebnih opomb ali kakšnih drugih omembe vrednih zaznamkov pa tudi nismo zasledile. Mnoge knjige so bile v slovenski knjigoveznici na novo prevezane ali zaradi izposoje ali pa zaradi videza. Zelo skrbno so ravnali s periodičnim tiskom, saj ga je večina vezanega skupaj v letnike.
Ob koncu našega obiska smo bile ponosne na opravljeno delo. Vnesenih je bilo več kot 400 enot gradiva, prav tako je bilo narejenih več kot 400 nalepk z inventarnimi številkami. Vsako enoto, ki smo jo vključili v knjižnični katalog, smo opremili z nalepko ter gradivo postavili nazaj na očiščene police. Vnesli smo vso poezijo, dramatiko, velik del učnih knjig in nekaj zgodovinskih knjig. Vnesli smo tudi nekaj naslovov serijskih publikacij. Opravljen je bil popis vseh serijskih publikacij, poslikano vse leposlovno in arhivsko gradivo. V Cleveland Public Library je Julija v času svoje prakse sodelovala pri digitalizaciji najdenih izposojevalnih listkov, na katerih so navedene signature izposojenih knjig čitalničarjev. Naredila se je analiza vpisanih članov in članov, ki so plačevali članarino.
Zavedam se, da smo se s tem urejanjem dotaknile stoletne zgodovine slovenskih izseljencev v Clevelandu in da bomo tudi Slovenci v Sloveniji dobili ta delček uvida v zgodovino izseljevanja v ZDA. Slovensko narodno čitalnico si je ogledal tudi g. Matej Arčon, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se je meseca septembra 2023 mudil pri naših rojakih v Clevelandu.
Že v samem predlogu za ureditev čitalnice smo dali poudarek na priložnostih za nadaljnje raziskovanje. Žal arhivskega gradiva nimamo več na voljo, prav tako nimamo več možnosti za intervjuje s čitalničarji ali knjižničarji, ki so skozi zgodovino vodili SNČ. Zavedamo se, da se bo pri raziskovanju pojavilo veliko vprašanj, na katere pa žal ne bomo mogli odgovoriti. Pa vendar to ne pomeni, da se iz ohranjenega arhivskega gradiva ne najdejo zanimive priložnosti za predstavitev in raziskovanje delovanja te Čitalnice.
V procesu pisanja je seminarska naloga dodiplomske študentke Julije Brecelj, ki se bo osredotočala na izposojo gradiva. Študentka Ana Koren bo v okviru magistrskega dela proučevala periodične publikacije SNČ. V dogovoru z Oddelkom za digitalne vsebine pri NUK, ki ga vodi mag. Zoran Krstulović in skrbnico zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu gospo Heleno Janežič, se bo digitaliziralo zapisnike sestankov čitalničarjev in Pritožni knjigi iz leta 1906 in 1911. Direktor Cleveland Public Library, gospod Thomas Felton pa je izrazil pripravljenost za nadaljnje sodelovanje.
Prispevek pripravila: dr. Katarina Švab, FF UL, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo
Zahvala: Še enkrat se zahvaljujemo Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je finančno podprl ta projekt, generalni konzulki ga. Alenki Jerak, dr. Luku Zibelniku, ga. Elizabeti Zalik, direktorju Slovenskega narodnega doma Bobu Hopkinsu in Gerry Hopkins, IZUM-u in NUK-u, direktorju knjižnice g. Thomas Feltonu, knjižničarju in mentorju g. Milosu Markovicu, ter Neji, Barbari, Johnu, zakoncema Luzar, Catherine, Majdi in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k uresničitvi tega projekta.
Viri in literatura:
-
- Pravila Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu, Ohio. (1906). Slovenska narodna čitalnica.
- Rogelj, N. J. (1946). Slovenska narodna čitalnica ob 40-letnici. Slovenska narodna čitalnica