Digitalne knjižnice so zelo koristno orodje, kadar govorimo o pridobivanju besedilnih virov za potrebe raziskovanja. Njihova uporabnost sega vse od scenarijev, kjer jih študentje uporabljajo za iskanje virov, s katerimi si pomagajo pri zaključnih delih, do raziskovalcev, ki jih uporabljajo za pregled stanja na svojem raziskovalnem področju. Ker število dokumentov (diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog, člankov, zbornikov ipd.) iz leta v leto strmo raste, uporabniki digitalnih knjižnic z velikim številom dokumentov porabijo ogromno časa, da preiščejo in pregledajo vse za njih zanimive dokumente. Delno ta problem rešujejo iskalniki, ki so seveda ključna komponenta vsake digitalne knjižnice. Težava z iskalniki je ta, da so odvisni od uporabnikovega neposrednega vnosa, uporabnik mora torej sam vnesti ustrezne ključne besede za iskanje. Uporabniku lahko porabljen čas za iskanje ustreznih gradiv skrajšamo z vključitvijo priporočilnega sistema, ki mu samodejno priporoča zanimivo vsebino.
Kaj moram vedeti o odprtem dostopu?
Virtualna raziskovalno-učna okolja in spletna družbena omrežja so danes tista, v katerih raziskovalci delujejo, se izpostavljajo, sodelujejo, si izmenjujejo informacije in distribuirajo znanje. S spremembo znanstvene komunikacije se razvijajo tudi založniški modeli, ki se morajo soočiti z zahtevo po družbeni odgovorni diseminaciji znanja. Odprti dostop se ne uveljavlja samo za publikacije, ampak tudi za raziskovalne podatke. Ob danes uveljavljenemu vrednotenju znanstvenoraziskovalne dejavnosti, ki temelji na kakovosti predvsem znanstvenega časopisa, pa se razmišlja tudi o odmiku od vrednotenja s pomočjo t. i. “faktorjev vpliva”, pomembnejša bi naj bila vsebina. Ob bok se postavlja tudi alternativna metrika, ki spremlja življenje publikacije v virtualnih raziskovalnih in drugih družbenih omrežjih ter v spletnih komunikacijskih kanalih. Vse to sodi v kontekst odprte znanosti.