Rekli bi lahko, da smo priča nekakšnemu “oživljanju” Ivana Cankarja med Slovenci.
Ponovno izhajajo pisma in študije, pišejo se nova razumevanja Cankarja, v gledališčih ga (končno) spet igrajo, v šolah se mu skušajo približati tudi prek stripa itd.
Tudi v Mariboru smo mu že davno posvetili pozornost s Cankarjevo ulico, Cankarjevo nižjo gimnazijo in osnovno šolo Ivana Cankarja, ki pa se je pridružila Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta …
Na filozofski fakulteti je bil nedavno odmeven simpozij, še prej pa v dvorani IZUM-a pogovor o Cankarju med Francijem Pivcem, Majdo Potrata in Janezom Karlinom, nekdanjim ravnateljem osnovne šole Ivana Cankarja, kjer sem sodeloval tudi sam. Cankarja sem namreč preučeval in “preigraval” njegove teme v svojih komedijah (Ščuke pa ni, Oskubite jastreba …).
Cankar je preživel en dan tudi v Mariboru in 180 dni v bližnji Sveti Trojici pri zdravniku Alojzu Kraigherju od novembra 1910 do maja 1911. Od vsega si je najbolj zapomnil slovenskogoriško blato. V Benediktu pa je nekaj let poučevalo njegovo dekle in “muza” cikla Iz lepih časov v Erotiki, 1899. Mariborski profesor Anton Dolar pa je plačeval obroke Cankarjevega kredita, ker mu je šel lahko verno za poroka.
Cankar je tudi po sto letih naš najboljši dramatik in avtor črtic – danes največ veljajo zadnje v knjigi Podobe iz sanj, kjer so se ga izjemno dotaknila in v marsičem spremenila “leta strahote” prve svetovne vojne. Tam tudi pove, kaj je bilo njegovo vodilo v življenju in delu: Mati. Domovina. Bog.
O vsem tem je tudi tekla beseda na srečanju v IZUM-u, maja 2018.
Besedilo: Tone Partljič
- Spominjanja so mesečna srečanja v organizaciji Zveze kulturnih organizacij (ZKO), ki jih vodi mag. Franci Pivec. Spominjanja, 11. maja 2018, so bila posvečena Ivanu Cankarju, dan po obletnici njegovega rojstva.