Epidemija novega koronavirusa je v marsičem spremenila naše življenjske navade. Čeprav se je sprva zdelo, da se bo vse skupaj kmalu vrnilo nazaj v normalne življenjske ritme, se vedno bolj kaže, da bomo še nekaj časa živeli na nekoliko drugačen način kot prej. Ena od največjih sprememb je bila selitev najrazličnejših aktivnosti v digitalno okolje. Marsikaj, kar smo pred tem počeli v fizičnem okolju, se sedaj veliko bolj intenzivno izvaja v digitalnem okolju. Tako se sedaj veliko bolj kot prej v digitalnem okolju izvajajo poslovni sestanki, druženje s sorodniki in prijatelji, šolanje, nakupovanje in preživljanje prostočasovnih aktivnosti.
Digitalna dostopnost v času koronakrize
Veliko sprememb se je zgodilo tudi na področju delovanja knjižnic. V času zelo slabe epidemiološke slike so knjižnice zaprte, sicer pa knjižnice delujejo na prilagojen način ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Knjižnice sedaj še bolj kot prej promovirajo storitve v digitalnem okolju. Uporabnikom svetujejo uporabo spletnih strani knjižnic, COBISS+ in mobilne aplikacije mCobiss – še posebej storitev naročanja gradiva. Knjižnice promovirajo branje e-knjig (Biblos) in poslušanje zvočnih e‑knjig (Audiobook). V spletnem okolju so uporabnikom na voljo tudi spletna izobraževanja, virtualne razstave, spletni arhivi in številni drugi informacijski viri. Knjižničarji so velikokrat svetovalci pri izbiri knjig, sedaj v večji meri kot prej to vlogo prevzemajo spletni portali, kot je npr. Dobreknjige.si.
Čeprav se zdi, da je tudi v teh kriznih časih še vedno na voljo veliko možnosti, pa se vendarle moramo zavedati, da so med nami mnogi uporabniki, ki imajo najrazličnejše ovire dostopa do informacij, ki je zagotovo ena od osnovnih pravic vsakega posameznika v družbi. Prehod iz fizičnega v digitalno okolje je na prvi pogled nekaj relativno lahkega, pa v resnici ni. Večina uporabnikov resda brez težav preide na digitalne storitve, vendar ima še vedno precej uporabnikov težave pri uporabi raznih digitalnih storitev, kot so brskanje po spletnih straneh, uporaba mobilnih aplikacij, uporaba bralnikov e-knjig in zvočnih knjig. Težava je v tem, da vse digitalne storitve niso dostopne za vse ljudi in da imajo predvsem pripadniki različnih ranljivih skupin (slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gibalno ovirani, kognitivno ovirani, starejše osebe itd.) težave pri uporabi teh storitev.
Dostopnost storitev za ranljive skupine uporabnikov
V zadnjih desetletjih se je tudi v Sloveniji počasi zvišalo zavedanje, da je treba pripadnikom ranljivih skupin omogočiti čim bolj samostojno in neodvisno uporabo storitev, ki jih nudijo javne ustanove. Opaziti je, da so ustanove postopoma in razmeroma dobro poskrbele za fizično dostopnost. V ta namen so v knjižnicah uredili dostop do knjižnic (parkirna mesta, klančine, dvigala ipd.) in prilagodili notranje prostore (usmerjevalne table, ustrezni prehodi, prilagojeni toaletni prostori ipd.). Obstajajo tudi različna priporočila, kako je treba poskrbeti za dostop do knjižnic (npr. Smernice za dostop do knjižnic za uporabnike z oviranostmi[1]). Nasprotno pa je za dostopnost ranljivih skupin v digitalnem svetu precej slabše poskrbljeno. Izkazalo se je, da pripadniki različnih ranljivih skupin velikokrat ne morejo koristiti digitalnih storitev enako kot drugi, četudi je do sedaj veljalo prepričanje, da je številne ovire dostopnosti do tiskanih, avdio in video medijev možno preseči prav z uporabo spleta.
S pojavom novega koronavirusa se je situacija za pripadnike ranljivih skupin samo še poslabšala. Če so pred tem lahko normalno uporabljali storitve knjižnic, sedaj precej težje sledijo preventivnim ukrepom knjižnic. Pred epidemijo so pripadniki ranljivih skupin pogosto samostojno obiskovali knjižnice, sedaj pa sami brez pomoči drugih težko vzdržujejo varnostno razdaljo, težko sami poskrbijo za razkuževanje in jim je dostop do knjižnic zelo omejen. Zato so še toliko bolj kot prej odvisni od digitalnih rešitev, ki pa niso pripravljene za njih. Ravno zaradi tega, ker jim digitalne storitve niso bile dostopne, so se pripadniki ranljivih skupin posluževali fizičnega dostopa, sedaj pa sta jim v veliki meri okrnjena tako fizični kot digitalni dostop. Ker bodo verjetno preventivni ukrepi knjižnic za fizični dostop v veljavi še kar nekaj časa, je toliko bolj nujno urediti digitalne dostope za ranljive skupine. Večina teh digitalnih storitev temelji na uporabi spleta, zato bi morala biti za vse takšne storitve urejena spletna dostopnost.
Izhodišča za ureditev spletne dostopnosti
Izhodišča za ureditev spletne dostopnostiPojem spletne dostopnosti se nanaša na načela in tehnike, po katerih lahko splet uporablja kdorkoli in kadarkoli, po možnosti brez dodatnih stroškov (brezplačno). Ta pristop se še posebej nanaša na pripadnike ranljivih skupin, ki lahko tako zaznavajo in razumejo splet, izvajajo navigacijo in interakcije po spletu in lahko splet tudi soustvarjajo.
Potrebo po spletni dostopnosti izpostavljajo različne institucije Evropske unije že vse od leta 1999. V tem času so bili sprejeti različni dokumenti (iniciative, deklaracije itd.), spletna dostopnost je obravnavana v številnih političnih pobudah na ravni EU (evropska strategija za invalidnost, evropski akcijski načrt za e-upravo, evropska digitalna agenda ipd.). EU je 2. decembra 2016 izdala dokument Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja. V njej med drugim piše, da so spletišča dostopna, če izpolnjujejo priporočila WCAG, ki jih definira konzorcij za splet W3C. V Sloveniji to področje naslavlja leta 2018 sprejet Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij javnih organov (ZDSMA), ki predstavlja uredbo minimalne harmonizacije in je povzetek EU direktive. Od leta 2015 obstaja tudi evropski standard EN 301/549, ki naslavlja spletno dostopnost in temelji na priporočilih WCAG (verzija EN 301 549 V2.1.2 temelji na priporočilih WCAG 2.1).
Spletna dostopnost v Sloveniji je relativno slabo razvita. Obstaja nekaj svetlih izjem, kjer se razmišlja o spletni dostopnosti, v veliki večini primerov pa se pri načrtovanju spletišč o tem ne razmišlja. Pregled spletišč v Sloveniji pokaže, da obstaja nekaj institucij in podjetij, kjer se na spletiščih poudarja skladnost s priporočili WCAG, vendar je teh relativno malo. Odstopanje od zastavljenih ciljev je v Sloveniji precejšnje, kar velja tudi za spletišča, ki pokrivajo različne knjižnične storitve.
Težave pri spletni dostopnosti knjižničnih storitev
Težave, ki se pojavljajo pri dostopu do knjižničnih storitev, so praktično enake kot pri dostopu do drugih spletnih strani. Različni uporabniki se srečujejo z različnimi težavami. Še posebej veliko težav imajo pripadniki ranljivih skupin, kot so senzorno ovirane osebe (slepi, slabovidni, gluhi, naglušni), gibalno ovirane osebe (paraplegiki, tetraplegiki), kognitivno ovirane osebe (osebe po poškodbi glave in možganov), osebe s težavami v duševnem zdravju ter osebe, ki trpijo zaradi nevroloških in drugih motenj.
Slepi in slabovidni pri svojem delu uporabljajo bralnik zaslona in brajevo vrstico, zato je pomembno, da so vse vsebine dostopne na ta način. Pogosto imajo slepi in slabovidni težave, da ne morejo dostopati do določenih elementov spletnih strani (meniji, iskalna polja itd.), da različni grafični elementi nimajo ustrezna tekstovne alternative (najpogosteje gre za slike), da vnosna polja niso ustrezno označena, veliko težav imajo tudi s podatki, ki so prikazani v njim nedostopni obliki (uporaba barv, uporaba postavitve na zaslonu itd.). Pogosto se dogaja, da slepe in slabovidne osebe nimajo dostopa do določenih delov spletnih strani, saj njihova orodja ne zaznajo teh elementov in tako sploh ne vedo, da so na spletni strani še dodatne vsebine, za katere so prikrajšani.
Za gluhe velja, da je znakovni jezik njihov materni jezik. Slovenski jezik je za njih tuj jezik. Zato se veliko bolje znajdejo, če so jim informacije predstavljene v znakovnem jeziku. Težko je predstaviti celotno spletno stran v znakovnem jeziku, se pa vedno več institucij poslužuje tega, da vsaj najpomembnejše stvari predstavijo tudi v znakovnem jeziku. V Sloveniji je primer dobre prakse spletna stran eUprava. Za gluhe in naglušne je pomembna tudi uporaba podnapisov v video posnetkih, kar dandanes ni več tehnično zahteven poseg, vendar pa se kljub temu podnaslavljanja video posnetkov poslužuje le malo ustanov. Če informacije niso predstavljene z znakovnim jezikom, temveč s tekstom, mora biti ta tekst čim bolj enostaven in razumljiv, izogibati se je treba tujkam in uporabi tujih jezikov.
Gibalno ovirane osebe imajo težave pri uporabi standardne strojne opreme (npr. miška), zato tipično uporabljajo prilagojeno strojno in programsko opremo, ki pogosto temelji na delu s tipkovnico. Veliko spletnih strani ima težave pri navigaciji s tipkovnico, saj so velikokrat določeni deli spletne strani (npr. meniji, vnosna polja) nedostopni prek tipkovnice. Vedno bolj se v praksi uveljavljajo novi pristopi (sistemi za prepoznavo govornih ukazov, sistemi za sledenje očesu, obrazu oz. delu telesa), vendar pa so ti še vedno v veliki meri cenovno nedostopni za večino gibalno oviranih uporabnikov.
Kognitivno ovirane osebe imajo motnje v delovanju živčnega sistema, kar lahko vpliva na sluh, vid, govor, kontrolo gibov in razumevanje informacij. Kognitivno ovirane osebe imajo trajne telesne okvare (paraliza dela telesa, tresenje rok), senzorne težave (poslabšanje vida, zaznavanja), lotevajo se jih hitra utrujenost, glavobol, težave s spominom, skrajšana pozornost in slabša koncentracija. Kognitivno ovirane osebe imajo okrnjeno procesiranje informacij, okrnjeno prostorsko predstavljivost, disleksijo, upočasnjenost itd. Pri uporabi računalnika in spleta se pojavljajo glavoboli pri dolgotrajnem gledanju v ekran, nerazumevanje tekstov in besedil zaradi uporabe tujk in tujih izrazov, zmedenost in neorientiranost zaradi prevelike količine informacij in slabšega kratkotrajnega spomina, občutek nelagodja in nervoze zaradi nepredvidljivega zaporedja elementov, neustreznega iskalnega sistema, strukture strani. To pogosto vodi v izgubo volje in potrpljenja pri iskanju informacij. Zaradi tega morajo biti informacije na spletni strani predstavljene na jasen in enostaven način. Zaželena so dodatna navodila za uporabo, izogibati se je treba tujkam in uporabi drugih jezikov, pri izgledu je potrebno uporabljati umirjene barve in ustrezni barvni kontrast, izogibati se je treba utripajočim, zvočnim ali vizualnim napadom (reklame). V primeru uporabe animacij je treba zagotoviti možnost zaustavitve animacije.
Pogosto prezrta ranljiva skupina so pa tudi starejše osebe, čeprav predstavljajo velik del naše populacije. Njihove potrebe pogosto zahtevajo preplet različnih prilagoditev, kot smo izpostavili zgoraj.
Težave pri uporabi spleta pa nimajo le pripadniki ranljivih skupin, temveč praktično vsi uporabniki spleta. Hitro se lahko zgodi, da se soočimo z eno od težav kot pripadniki ranljivih skupin. Otežena uporaba spleta se lahko pojavi v primeru težjih bolezni, poškodb ali operacij.
In končno vsi uporabniki spleta želimo, da so spletne strani urejene, da imajo predvidljivo in konsistentno navigacijo s standardno glavo in nogo, da so informacije berljive brez uporabe nepotrebnih tujk, da na strani ni nezaželenih elementov (npr. reklam), da obstaja pomoč pri vnosu, da so spletne strani dostopne iz različnih naprav itd.
Krizni časi so tudi priložnost
Vsi, ki razvijajo najrazličnejše knjižnične storitve, morajo težiti k temu, da izboljšajo spletno dostopnost svojih storitev. Precej tega je bilo že narejenega. Na primer verzija COBISS+ z dne 18. 10. 2020 ima izboljšano delovanje za slepe in slabovidne, ki zdaj lahko z uporabo bralne naprave samostojno uporabljajo storitev COBISS+.
Zagotavljanje spletne dostopnosti je proces, zato je treba tudi v prihodnjih letih temu posvetiti več pozornosti. Smiselno je, da se o spletni dostopnosti razmišlja že v začetku razvoja neke knjižnične storitve, saj je dela precej manj kot pri kasnejši implementaciji.
Epidemija novega koronavirusa je tudi priložnost, da se vprašanju in rešitvam spletne dostopnosti posvečamo še bolj kot do sedaj. Četudi bodo knjižnice čez čas spet “fizično zaživele”, je pričakovati, da bo veliko storitev v prihodnje “ostalo” v digitalni obliki. Cilj vseh deležnikov oblikovanja storitev je, da bodo te storitve dostopne tudi za pripadnike ranljivih skupin.
Nenazadnje velja poudariti, da prav branje knjig in uporaba knjižničnih storitev spada med tiste aktivnosti, ki nam olajšajo preživljanje tega težavnega obdobja. Prav bi bilo, da to v čim večji meri omogočimo tudi pripadnikom ranljivih skupin.
Prispevek pripravil: mag. Andrej Krajnc
Reference:
- Irvall, B. in Nielsen, G. S. 2015. Smernice za dostop do knjižnic za uporabnike z oviranostmi: kontrolni seznam. Ljubljana: ZBDS. Dostopno na: https://www.ifla.org/files/assets/hq/publications/professional-report/89-sl.pdf ↑