V razstavišču IZUM so 3. 9. 2021 uradno odprli mojo fotografsko razstavo z naslovom »Mesto brez cest, Mesto ujeto v preteklosti«. Za razstavo sem izbral 20 barvnih fotografij, ki so na ogled javnosti.
V okolju, v katerem se vsakodnevno gibljem in delam, ima samostojna fotografska razstava še poseben pomen. Tako se redno srečujem s tistimi, ki so si razstavo ogledali in mi lahko iz oči v oči povedo svoja mnenja o njej, kar vsakemu avtorju seveda veliko pomeni.
Razstava je del Festivala fotografije Maribor, katerega rdeča nit so letos »Prepovedane misli«. Pri tej dokaj nevsakdanji temi človek sicer najprej pomisli na kakšno zbirko erotičnih aktov ali pa morda na biblične teme, povezane s prepovedanim jabolkom spoznanja in podobno.
Pričakoval sem, da bodo drugi avtorji na festivalu večinoma predstavili tovrstne motive. Poleg tega je bila predzadnja razstava v razstavišču IZUM prav akt, zadnja pa begunci (kar je druga verzija »Izgona iz raja«). A moje primarno vodilo pri fotografskem ustvarjanju je biti originalen in nevsakdanji, zato sem želel predstaviti nekaj novega.
Leti 2020 in 2021 so najbolj zaznamovale tri stvari: pandemija, antidemokratične mahinacije bivšega ameriškega predsednika (s prenekatero vzporednico v slovenski politiki) in vsak dan hujše naravne ujme, povezane s podnebnimi spremembami. Vsaka od njih na neki način predstavlja zaton civilizacije oz. življenja, kot smo ga doslej poznali.
Sam vidim kot glavne vzroke za vse našteto eksponentno rast prebivalstva, pohlepa in dobičkov (ter s tem povezanega potrošništva in globalizacije). Po drugi strani nam že osnovnošolska matematika neizpodbitno kaže, da eksponentna rast v končni množici (kakršna je planet, na katerem živimo), preprosto ni mogoča. Če ne bomo zelo hitro ukrepali, bo zato kmalu konec ne le življenja, kot smo ga poznali, temveč človeštva nasploh.
Toda nasprotovanje sistemu, ki temelji na pohlepu, dobičku, potrošništvu in globalizaciji je dandanes zelo nehvaležno in nezaželeno početje – v bistvu prepovedana misel.
Razstave nisem želel zastaviti preveč negativno in v njej zgolj biti plat zvona. Želel sem prikazati, kaj lahko sami storimo za izboljšanje stanja, ne da bi se povsem odpovedali civilizacijskim pridobitvam. Prikazati na način, ki opazovalcu mojih stališč ne bo vbijal v glavo, temveč jih podajal karseda neopazno, skrita v estetiki slik, privlačnih na pogled.
Razstava prikazuje dve manjši evropski mesti, kjer so ljudje dojeli, da z manj lahko dosežejo več. Da za življenje ne potrebujemo nujno treh, štirih avtomobilov, ogromne hiše z bazenom, vsako leto novega iTelefona in vsega, kar nam dnevno vsiljuje vseprisotni marketing.
V enem teh mest (nizozemski Giethoorn oz. Kozji rog po naše) so se avtomobilom povsem odpovedali. V drugem (nemški Rothenburg) pa so se odločili ohraniti arhitekturo, tradicijo, šege in navade, kot so jih poznali pred stoletji, namesto nenehnega brezglavega bezljanja za vedno novim in »boljšim«. K tem odločitvam je vsekakor bistveno pripomogla geografska umeščenost obeh mest, vendar to ne pomeni, da se ne moremo povsod drugod od njih česa naučiti in uporabiti njihove izkušnje ter filozofijo »manj je več«.
Prispevek pripravil: Teodor Veingerl
Teodor Veingerl je mariborski fotograf, ki se s fotografijo ukvarja že štiri desetletja. Najraje fotografira neobičajne stvari, ali pa vsakdanje stvari v nevsakdanjih okoliščinah. Tudi sicer ga skozi življenje vodi radovednost in iskanje odgovorov na vprašanja kje, kako in zakaj. Rad stika za neobičajnimi stvarmi in se potika po neobičajnih lokacijah, kot so zapuščene hiše in tovarne, pozabljeni vrtovi, stare kleti ter zaprta dvorišča. Plazi in kuka čez zidove, skozi težko dostopna okna, odprtine v ograjah in podobno, kar ga kdaj pa kdaj pripelje tudi v neprijetne situacije.
Doslej je imel dvanajst samostojnih razstav, sodeloval je tudi na več desetih skupinskih razstavah. Je dobitnik številnih nagrad, diplom in priznanj v Sloveniji in tujini. Več o njem lahko izveste na: https://www.linkedin.com/in/teodorveingerl/.