Stevan Dedijer – boter informacijske znanosti

Obveščenost je prvi pogoj uspešne človekove dejavnosti. V novem času je informacij v izobilju in osnovno vprašanje je, kako jih presejati, da bi prišli do najpomembnejših, ki jih res potrebujemo. Vsi imamo to težavo, a šele nedavno se je nekdo domislil, da jo lahko rešimo z novo znanostjo in s posebnim univerzitetnim študijskim programom. Ta »nekdo« je bil Stevan Dedijer, ki je bil v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja profesor na Univerzi Lund. Hitro je postalo jasno, da gre dejansko za informacijsko znanost, v katero se stekajo spoznanja in izkušnje mnogih strok, med njimi tudi knjižničarstva. Zato smo ga na IZUM-u prepoznali za svojega, ga leta 1997 povabili za glavnega predavatelja na konferenci COBISS in mu ob smrti sedem let kasneje posvetili številko Organizacije znanja. Letos mineva 110 let od njegovega rojstva.

Pred kratkim (z letnico 2021) smo dobili v branje avtobiografijo Stevana Dedijerja, prevedeno (Petra Vidali) iz hrvaške verzije (2011), angleški izvirnik v redakciji soproge Carin Hallberg Dedijer in sina Mikija pa je izšel že leta 2009. Pretežni del besedila je iz njegovega računalnika, po smrti 2004 pa je zapustil dosje za dokončanje biografije. Zanimivo je primerjati naslove, ki so jih oblikovali založniki: Nordic Academic Press ostaja zvest avtorjevi zamisli in napove kroniko 20. stoletja, kar je spodobno za člana Švedske akademije znanosti in častnega doktorja Univerze Lund; uspešna zagrebška založba V.B.Z. (Vlasta in Boško Zatezalo) je pritegnila bralce s podobo Dedijerja kot zagonetnega globalnega špijona; založba Ebesede pa vabi bralce z Dedijerjevim karakternim optimizmom, ki je bil prej neuničljiv kot nepoboljšljiv. V tem zapisu se bomo trudili, da bi ga predstavili kot izvirnega raziskovalca in kot enega od utemeljiteljev informacijske znanosti, zaradi česar je pred četrt stoletja tudi obiskal IZUM.

Stiki s Stevanom

Za Stevana sem zvedel že davno, ko se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja po vrnitvi iz ZDA s Kardeljevo odobritvijo v Ljubljani naselil njegov brat zgodovinar Vladimir Dedijer, s katerim smo delali v sosednjih pisarnah. Leta 1969 smo se s Stevanom srečali tudi v živo, ker se je na ljubljanskem magistratu navkljub disidentskemu statusu pojavil na simpoziju o kadrih, ki so ga organizirali slovenski in hrvaški sociologi in kjer smo iz njegovega referata prvič izvedeli za brain drain (beg možganov). Občasno sem naletel na njegove članke v povezavi z delovanjem Vratuševega centra za proučevanje držav v razvoju. Ko sem ga leta 1997 poklical v Lund, se je hitro ogrel za sodelovanje na jesenski konferenci COBISS, a je takoj postavil nenavaden pogoj: da najdem »Mariborca«, kateremu je septembra 1944 pri vasi Zohn v bojih za Arnhem, kot zajetemu nemškemu soldatu, rešil življenje. To sem tudi obljubil in pri tem računal na pomoč inž. Ludvika Puklavca, ki je prav takrat ustanavljal združenje prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Nisem mogel izpolniti obljube, Stevan pa je vseeno prišel v Maribor. Bilo je dovolj priložnosti, da sem izvedel kar nekaj neverjetnih zgodb iz njegovega življenja, ki sem jih potem z lastnimi na pol preverjenimi dodatki povezal v kratek življenjepis in ga objavil v reviji Organizacija znanja ob Stevanovi smrti (Pivec, 2005). Sedaj vem, kje vse sem ga polomil, toda malce si je kriv tudi junak sam z dramatičnimi pripovedmi, že kar filmskimi scenariji. Stike sva ohranila do njegove smrti in seznanjal me je s peripetijami, ko je pro bono ponudil sodelovanje pri ureditvi hrvaških obveščevalnih služb, pa ga je njihov šef in moj profesor na podiplomskem študiju informacijskih znanosti Miro Tuđman zavrnil.

Dedijer na mednarodni konferenci COBISS ’97

Prikazana fotografija je bila posneta na tiskovki pred decembrsko konferenco COBISS ’97, ko smo javnost obvestili o izidu knjige Trevorja Haywooda »Info-bogataši – info-reveži«, ki jo je prevedla Senta Šetinc, uredil Tvrtko Šercar in izdal IZUM. Ocenil jo je Rudi Rizman (Univerza v Ljubljani), razpravo o njej pa sta obogatila Tefko Saracevic (Univerza Rutgers) in Stevan Dedijer (Univerza Lund).

Na konferenci je Dedijer govoril o temi »Obveščevalna knjižnica v obveščevalnem živčnem sistemu Slovenije« (Dedijer, 2005). Bill Gates zapiše na koncu svoje knjige The Road Ahead: »Računalnik ima zmožnost, da je orodje za dvig človekove obveščenosti že v neposredni prihodnosti« (Gates, 1995). Za Björna Tella je knjižničar strokovnjak za kreiranje virov znanja, ki služijo boljši obveščenosti, tradicionalno knjižnico pa je »tehnični razvoj porinil v preobrazbo iz repozitorija na dokumente usmerjenega tiskanega gradiva v inteligentno knjižnico, ki je na informacije naravnana baza, podprta z zmožnostmi sodobne tehnologije« (Tell, 1992, str. 20). Očitno zadržane knjižničarje, da bi svoje knjižnice, ki sicer res vse manj visijo na knjižnih zalogah, označili za informacijske centre, je Dedijer prepričeval na naslednji način: »Predlagam, da bi obveščanje definirali kot proces znotraj družbene skupnosti ali organizacije, v katerem se informacije pridobivajo in nato obdelujejo, vrednotijo, shranjujejo in uporabljajo za delovanje« (Dedijer, 2005, str. 127). Dedijer človekovo obveščenost izenačuje s socialno inteligenco. V učbenikih na tem področju avtorji nimajo pomislekov, da mu ne bi priznali očetovstva tega pomembnega pojma: »Socialno inteligenco kot koncept je uvedel Stevan Dedijer« (Agrell in Petterson, 2014, str. 224).

Questioning Questions | Sharon-Drew MorgenSvoj nastop na konferenci je končal z zanj značilnim izzivalnim vprašanjem (izumil je namreč vedo o postavljanju vprašanj – »quiziko«): »Osnovno vprašanje, ki si ga mora Slovenija zastaviti, je naslednje: Kako podpreti vsakega posameznika, vlado, korporacije in organizacije, vključno s šolami in univerzami, da se bodo aktivno vključili v globalno obveščevalno revolucijo. Kot v vsaki revoluciji so tudi v tej takšni, ki vanjo zaupajo in se uveljavijo kot zmagovalci; in takšni, ki ostanejo nezaupljivi ter končajo kot poraženci« (Dedijer, 2005, str. 127).

Prepoznavanje pomena informacij

Na izjemno pestri in vijugavi poti, ki jo je v svojem življenju prehodil Stevan, so tudi kakšne prepoznavne točke, ki nakazujejo glavno smer. Ne v avtobiografiji in tudi sicer ne omenja, katero srednjo šolo je končal v Rimu, ki je gotovo pripomogla k njegovi življenjski usmeritvi. To je bil izobraževalni inštitut anglikanskih »wesleyjancev«, ekumensko naravnanih metodistov, ki so ga potem odpeljali tudi na Taft School, enega najboljših kolidžev v ZDA. Gibanje, ki je nastalo na Univerzi Oxford, je slovelo po premišljenem življenjskem stilu in metodičnem ravnanju svojih pripadnikov. Naravoslovno sistematiko, ki jo je usvojil kot diplomant atomske fizike na Princetonu, je uporabil kot prvi dokumentalist časopisa News-Week (kasneje Newsweek), novega tednika, kjer so novinarsko delo podpirali z INDOK-servisom. Poznal sem način dela zgodovinarja Vladimirja Dedijerja in sklepam, da sta s Stevanom odnos do dokumentov in informacij »podedovala« po očetu Jeftu, doktorandu znamenitega dunajskega, kasneje beograjskega profesorja Jovana Cvijića.

Stevan je do konca življenja gojil poseben odnos do informacij, ki ga je razkril v enem svojih zadnjih besedil, posvečenem dolgoživi Dubrovniški republiki. (Dedijer, 2000) Prištel jo je k trem institucijam, ki so na osnovi odličnega obvladovanja informacij uspevale ter še uspevajo stoletja in tisočletja: Britanski imperij, Švicarska banka in Katoliška cerkev. Ampak, poleg načina uporabe informacij (informacijske tehnologije) je za Dedijerja bistveno načelo, vklesano nad vrati dubrovniške senatne dvorane v knežjem dvorcu: Obliti privatorum publica curate! (Pozabite osebne interese, ko upravljate z javnimi!). Zanemarjanje tega pravila je razlog današnje krize institucij.

Republika je v svoji večstoletni zgodovini postavila spomenike le trem ljudem: diplomatu Bonu, trgovcu in nesebičnemu mecenu Pracatu in znanstveniku Boškoviću. Vsi trije so se izkazali s pametjo.

DEDIJER, STEVAN - AbeBooksŠe eno vodilo je imel Dedijer za življenje: Nič ni možno brez svobode! O tem je napisal svojo prvo knjižico, ki se je v biografiji ni spomnil, ali pa je imel razlog, da jo je preskočil. Izšla je leta 1958 v Wiesbadnu z naslovom Ohne Freiheit geht es nicht. Ein kritisches Urteil des jugoslawischen Atomforscher Dedijer über Forschung und Freiheit in unentwickelten Ländern. Izdal jo je hessenski deželni predsednik Georg Zinn, gotovo tudi s političnimi nameni, lahko pa jo razumemo tudi kot prelomnico v Stevanovi karieri. (Dedijer, 1958)

Znanost o znanosti

Kljub močnemu pokrovitelju Bohru je Dedijer samokritično ocenil, da je za atomsko fiziko izgubil najboljša leta in si je pri naklonjenih gostiteljih na univerzi Lund izposloval precej drugačno raziskovalno področje. Bil je čas osamosvajanja kolonij, nove države so potrebovale dobre nasvete za razvoj in ponudil jim je prepričljivo spoznanje: »Kvantitativni podatki o vlaganju države v znanost so kazalec družbenoekonomskega razvoja«. Takoj je pritegnil pozornost treh ključnih mednarodnih znanstvenih časopisov Science, Minerva in Nature, v katerih so se zvrstili njegovi članki, ki nesporno predstavljajo začetek nove znanosti o znanosti. Raziskoval je pomen znanosti za človeštvo (Dedijer, 1961), metode merjenja znanstvene rasti (Dedijer, 1962), znanstveno politiko (Dedijer, 1963; Dedijer, 1964a), pojav bega možganov iz nerazvitega sveta (Dedijer, 1964b), o čemer je napisal še knjigo ter jo predstavil tudi v Ljubljani (Dedijer, Svenningson, 1967), in končno še pledoajé ter program nove znanosti o znanosti (Dedijer, 1966). Utemeljitev novega raziskovalnega polja bi povprečnemu znanstveniku več kot zadoščala in tudi mednarodni znanstveni sferi se je očitno zdelo, da je naredil epohalen korak in ga je ob upokojitvi v začetku osemdesetih zasula s priznanji. Andrew Jemison mu je v tej zvezi v spominski zbornik zapisal še naslednjo bistveno opažanje: »Stevan je med prvimi spregovoril o politizaciji znanosti v poznih šestdesetih. S svoje privilegirane točke v Lundu, kjer so mu pravkar odobrili program raziskovalne politike, se je Dedijer kot stari levičarski odpadnik, spustil v tvegano zvezo z novo generacijo kritikov znanosti in družbe. Zavestno je presegel svoj poprejšnji diskurz ožje definirane znanstvene politike in se približal širšemu socialnemu diskurzu politike znanosti. Jasno je, da tega ni naredil zaradi Lunda ali Švedske, ampak je imel pred očmi univerzalni fenomen /…/, bil je pionir mednarodnega akademskega odziva na te spremembe. Pod Stevanovim vplivom smo se teh vprašanj lotili prej kot kdorkoli drug. Kot vedno je bil Dedijer daleč pred svojim časom.« (Annerstedt in Jamison, 1988, 69)

Informacije, znanje in obveščenost

Za odhodnico mu je univerza dodelila častni doktorat in še sobotno leto za ležerno spominjanje na prehojeno pot, on pa se je, zvest samemu sebi, vneto lotil iskanja novega začetka. Našel ga je v raziskovalnem okviru in študijskem programu, v katerega je lahko vgradil vse svoje izkušnje – koncept obveščenosti. Leta 1987 sta z Nicolasom Jéquierjem o tem napisala obširno knjigo in v kopiji, ki mi jo je posredoval, je močno podčrtal naslednjo misel: »Primeri opozarjajo, da sta torišče in obseg obveščevalne dejavnosti, ki se dogaja v razvijajočih se državah, veliko pomembnejša kot bi pričakovali. Vendar je ta razvojni instrument še zmeraj daleč od tega, da bi bil uporabljen tako učinkovito, kot bi bilo potrebno. Eden od razlogov za to je, da obveščanje, ki pretežno ni prepoznano kot legitimno in neobhodno orodje za ohranjanje varnega razvoja, tudi ni zavestno priznano kot sredstvo za doseganje ekonomske in socialne razvitosti.« (Jéguier in Dedijer, 1987, 5–6) Sam je kasneje napisal, da je bil ta projekt njegov tvegani Eureka, v katerega je vložil 26 let raziskovanja (Dedijer, 1998).

Nekateri so ironizirali Dedijerjevo novoustanovljeno »fakulteto za špijone« v Lundu, ker se pač bolj redki znanstveniki zavedajo družbene razsežnosti svojega delovanja, še redkejši pa so politiki, ki razumejo naravo in pomen informacij. Za kaj je šlo pri Dedijerjevem študiju obveščevalne dejavnosti, je najbolj jasno povedal William Colby, nekdanji direktor CIA: »Z veseljem podpiram Dedijerjeva odlična prizadevanja za demistifikacijo obveščevalne dejavnosti, ker je tehnološki razvoj naredil ilegalno vohunjenje za predrago, preveč tvegano in predvsem za nepotrebno« (Carlsson, 1992, 192). Danes ni več podjetja na svetovni ravni, ki ne bi posvečalo posebne pozornosti poslovni obveščenosti, še sredi osemdesetih, ko je Dedijer vstopil v to področje, pa v 250 mednarodnih strokovnih časopisih o ekonomiji in menedžmentu o tej temi ni bilo nobene sledi. Naslov njegovega predavanja na konferenci Združenja strokovnjakov za konkurenčno obveščanje (SCIP) v Kölnu je bil zelo poveden: To BI (Business Intelligence) or not to BE? (Dedijer, 1993). Iz njegove znanstvene oporoke, ki jo je nekaj mesecev pred smrtjo poslal v objavo časopisu National Security and the Future ter jo naslovil Razvoj in obveščenost 2003-2053 je jasno razvidno, da je zanj obveščevalna znanost isto kot informacijska znanost, ki ji pripisuje ključno vlogo v prihodnosti (http://www.nsf-journal.hr/issues/v3_n3-4/dedijer.html).

Nekoč je zapisal, da bi si želel dočakati 150 let. Letos bi jih imel 110 in ni dvoma, da bodo ljudje še precej desetletij mislili nanj.

Svoj nastop na IZUM-u je tematiziral s Heraklitom: Panta reiVse se spreminja. In dodal: Panta rei tachiteron Vse se spreminja vedno hitreje.

Prispevek pripravil: mag. Franci Pivec

Viri

Agrell, W. in Petterson, T. (2014). Social Intelligence Survey: Mapping the Webs of Embeded Intelligence Funkcions. V: W. Lahneman in R. Arcos: The Art of Intelligence – Simulations, Exercises, and Games. Lanham: Rowman&Littlefield.

Annerstedt, A. in Jamison, A. (1988). From Research Policy to Social Intelligence. Essay for Stevan Dedijer. London: MacMillan.

Carlsson, M. (1992). Stevan Dedijer – The World Jumper. V: J. Sigurdson, G Tageryd (ur.) The inteligent corporation. The tribute to Stevan Dedijer on his 80th birthday. Taylor Groham, 271–288.

Dedijer, S. (1958). Ohne Freiheit geht es nicht. Ein kritisches Urteil des jugoslwischen Atomforscher Dedijer űber Forschung und Freiheit in unentwickelten Ländern. Wiesbaden: Hessische Landeszentrale fűr Heimatdienst.

Dedijer, S. (1961). Why Did Daedalus Leave? Science, 133, 1961, 2047–2052.

Dedijer, S. (1962). Measuring the Growth of Science. Science, 138, 1962, 781–788.

Dedijer, S. (1963). Underdeveloped Science in Underdeveloped Countries. Minerva, 2 (1) 61–81.

Dedijer, S. (1964a). The Unity of Scientific Policy. Minerva, 3 (1) 126–129.

Dedijer, S. (1964b). Migration of Scientists: A World-Wide Phenomenon and Problem. Nature, 201 (7. marec 1964) 964–967.

Dedijer, S. (1966). The Science of Science: The Programme and a Plea. Minerva, 4 (4) 489–504.

Dedijer, S. in Svenningson, L. (1967). Brain drain and brain gain: a bibliography on migration of scientists, engineers, doctors and students. Lund: Research Policy Program.

Dedijer, S. (1993). To BI or not to BE. Competitive Intelligence Review, 4 (2–3) 59–61.

Dedijer, S. (1998). Intelligence Revolution in aur Planetary Civilisation. Dubrovnik: Samozaložba.

Dedijer, S. (2000). Ragusa Intelligence & Security (RIS) – A Model for the 21st Century!? National Security and the Future,3–4 (1) 127–141.

Dedijer, S. (2005). Obveščevalna knjižnica v obveščevalnem sistemu Slovenije. Organizacija znanja, 10 (3) 124–129.

Gates, B. (1995). The Road Ahead. Viking Penguin Books.

Jéquier, N. in Dedijer, S. (1987). Intelligence for economic development: an inquiry into the role of knowledge industry. St. Martin Press.

Pivec, F. (2005). Obveščanje in osveščanje – Steva Dedijer 1911–2004. Organizacija znanja, 10 (3), 129–131.

Tell, B. (1992). Towards Intelligent Managament of Information Resources – A Case for Special Libraries or the National Intelligence. Libri, 42 (1) 20–30.