Resolucija o nacionalnem programu za kulturo RS zagotavlja čim večjo dostopnost jezikovnega, knjižnega in drugega gradiva v prilagojenih tehnikah, ki bi osebam s težavami branja zagotovila enake možnosti za sodelovanje v kulturnem življenju. Prilagoditve so lahko tehnične (npr. prepis v brajico, pisavo za slepe, ali v zvočni zapis) in vsebinske (kot so prilagoditve besedil v lahko berljiv način). Tokrat predstavljamo tipne slikanice ali tipanke.
Slikanice so za otrokov razvoj izjemnega pomena in to ravno tako velja za otroke z okvaro vida. Seveda pa je slikanice treba tehnično prilagoditi na način, da jih slepi otroci lahko razumejo. Vidno besedilo je treba pretvoriti v brajico, ilustracije pa ustvariti tako, da so otipljive. Pri pripravi izhajamo iz osnovnih razlik med vidom in tipom: vid je distalni čut, deluje na daljavo, tip pa proksimalni, stični; vidno zaznavanje je sintetično in z njim zajamemo celo sliko, tipno zaznavanje pa analitično, vezano na detajle in format, postopno.
Prilagoditev se je treba lotiti zelo premišljeno, v pomoč pa so nam nekatera pravila:
-
- Velikost – tipanke so navadno narejene v velikosti obsega dveh vodoravno razprtih dlani slepega. Uporabljamo navadno ležeči format A 4.
- Generalizacija – tipna ilustracija mora biti generalizirana do te mere, da je njena vsebina, prepoznana z otipom, nedvoumna. Vsebino zato namerno osiromašimo.
- Barvni kontrasti – večina slepih učencev razloči močne barve, zato tipne ilustracije obarvamo z močnimi, kontrastnimi barvami.
- Sorazmerje – skušamo se držati naravnih sorazmerij v naravi (npr. pes naj ne bo večji kot slon, razen če zgodba to zahteva).
- Material naj asociira na stvarno podobo objekta ali naj ga po posameznih lastnostih podpira (gladki materiali – hladne barve, hrapavi materiali – tople barve).
- Varnost – materiali in izdelava naj bodo varni.
- Ne uporabljamo perspektive in prekrivanja.
- Na tipnih ilustracijah naj bo talna linija, da liki stojijo na tleh.
- Živali morajo imeti vse okončine vidne (osem, šest, štiri, dve).
- Ljudi prikazujemo od spredaj, včasih tudi s profila.
- Prikazujemo celoto in ne detajlov.
- Za isti predmet v tipanki vedno uporabimo isti material.
- Za različne predmete v tipanki uporabljamo različne teksture.
Tehnike izdelave tipnih ilustracij so različne, od slepega tiska (slika 1) do debelejšega nanosa laka (slika 2). Za manjše otroke je prav gotovo najbolj primerna tehnika kolaža, ki posreduje tudi informacijo o različnih teksturah (slika 3 in slika 4).
Ne smemo pa pozabiti, da ima večina slepih še ostanke vida, predvsem pa pridejo v stik s tipno slikanico tudi drugi polnočutni uporabniki. Zato moramo paziti, da pri ustvarjanju tipanke ne zanemarimo estetskega vidika. Pri tipnem ilustriranju skušamo združiti nazornost oziroma ločljivost ter umetniško vidno podobo. Tudi slepi bralec ima pravico do estetskega užitka! Tipna slikanica namreč ni samo tipni prikaz, želi biti več kot to. Tako kot je pri videčih razlika med fotografijo ali nazorno izrisano podobo ter umetniško ilustracijo, tako naj bi tudi pri tipnih prikazih stremeli k čim večji umetniški vrednosti.
S tipno slikanico pri slepih otrocih lahko izpolnimo naslednje cilje:
-
- Razvijanje in trening tipa. Z razvijanjem tipa začnemo že v najnežnejšem obdobju in ga neprestano vzpodbujamo, razvijamo in negujemo. Cilj je razviti tip do take mere, da bodo blazinice kazalcev zmožne razpoznavati različne kombinacije pik, ki sestavljajo črke brajeve pisave.
- Razvijanje precizne motorike. Kot sta pri gledanju potrebna selektivnost in prepoznavanje, je tudi pri tipu izredno pomembna selektivna tipna zaznava.
- Razumevanje določenih oblik v procesu posploševanja oz. generalizacije.
- Pridobivanje novih informacij (novi pojmi ter pojavi) in utrjevanje izkušenj iz vsakdanjega življenja.
Tipanke omogočajo otrokom z okvarami vida, da tudi oni lahko uživajo v slikah. Če so ilustracije na otrokom dostopnem nivoju, pomagajo razvijati jezik.
Seveda lahko slepi otroci uživajo v tipnih ilustracijah tudi, če si jih ne znajo popolnoma razložiti. Pogosto pa vseeno potrebujejo pomoč videčega. Vendar je zelo pomembno, da pridejo v stik s takimi prikazi, ki jih lahko razberejo brez pomoči.
Izdelava tipne slikanice je navadno zelo zamudna, še posebej, če je narejena v tehniki kolaža iz različnih materialov. Ker jih v zadnjem času izdelujejo obsojenci Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper pod vodstvom inkluzivne pedagoginje Ine Sulič, se tudi te lahko pojavijo celo v več sto izvodih. S tehniko nanosa laka pa dosežejo naklade tudi do 1400 izvodov (že omenjeni Žiga špaget).
V knjižnici Minke Skaberne, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in je namenjena bralcem z okvaro vida ter tistim, ki ne morejo brati običajnega tiska (npr. disleksija), imajo v brajico prilagojenih 1.602 knjižni deli, v digitalnem zapisu mp3 pa je na voljo 6.235 del slovenskih in tujih avtorjev (vir https://www.kss-ess.si/knjiznica/). Tipank med tem obsežnim gradivom skoraj ni. Večjo izbiro imajo v knjižnici Centra IRIS (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne, nekdanji Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana). Večinoma jih izdelujejo (in podarjajo) študenti inkluzivne pedagogike s Pedagoških fakultet Univerze na Primorskem in v Mariboru kot izpitne in magistrske izdelke pri študijskem predmetu izr. prof. dr. Aksinje Kermauner, vendar so to večinoma primerki v enem izvodu.
Izkušnje kažejo, da so tipanke zanimive za prav vse bralce, ne samo za tiste z okvaro vida. Delujejo inkluzivno, osveščajo, senzibilizirajo in omogočajo dostop do vsebin na polnejši in zanimivejši način. Videči bralci se ob njih spoznajo z brajico, omogočajo pa jim tudi veččutno izkušnjo.
Prispevek je pripravila: dr. Aksinja Kermauner