Baza slovenskih filmov – BSF je projekt, ki sta ga zasnovala Lev Predan Kowarski in Jasna Pintarič iz zavoda Filmoteka. Predstavlja najobsežnejšo prostodostopno zbirko podatkov, slikovnega, pisnega in video gradiva o slovenskih filmih in filmskih ustvarjalcih na spletu. Slovenski film je tako dobil informacijsko odlično podprto zbirko na svetovnem spletu, do katere lahko dostopajo različne javnosti, preko sistema COBISS pa tudi člani slovenskih knjižnic.
Dostopnost slovenskega filma
V šolskem letu 1947/48 je France Brenk predaval na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani (danes Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) in bil hkrati obtoženec v sodnem procesu z zajetno obtožnico; od zapravljivosti ob vodenju filmskega podjetja do privatnih voženj s službenim avtomobilom. Razplet sodnega procesa, ki je v filmski javnosti veljal za političnega, za naše pisanje/besedilo ni zares pomembeno. Vendar se je v tem vihravem procesu zgodilo veliko in srečno naključje, ki je z gotovostjo vplivalo na to, da danes Franceta Brenka poznamo predvsem kot filmskega zgodovinarja, ki je v drugi polovici 20. stoletja pomembno prispeval k opisovanju slovenske filmske zgodovine.
Ta naključni, a pomemben junak naše zgodbe je namreč Brenkov odvetnik Vladimir Grosman, ki ga je obtoženec po lastnih pričevanjih izbral, ker ni bil političen. Mimo sodnih obravnav je pogovor tako tekel o filmu in o filmskih kolutih na podstrešju, ki mu jih je zapustil oče Karol Grossmann. Tako je Brenk leta 1951 v svoji knjigi Zapiski o filmu naznanil, da slovenski film sega v leto 1905. Karol Grossmann, sicer odvetnik iz Ljutomera, je v prostem času na svojo 17,5-milimetrsko kamero posnel filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru. Pisalo se je leto 1968, ko je javnost lahko prvič videla Grossmannove filme – ja, množina – v vmesnem času je Vladimir Grosman našel še tretji film z letnico 1906, Na domačem vrtu.
Ta neverjetna zgodba je utrdila spoznanje, da smo bili Slovenci pionirji filma na območju Jugoslavije, a v dvajsetih letih čakanja, da smo si filme končno lahko ogledali, je ta zgodba nakazala tudi največji manko slovenskega filma – (ne)dostopnost.
Zlata doba slovenskega filma
V času Jugoslavije je slovenski film cvetel, pod filme so se podpisovala velika, z današnjega vidika legendarna imena režiserjev: France Štiglic, František Čáp, Boštjan Hladnik in drugi. Širom Slovenije smo imeli razvejano mrežo kinodvoran, ki so želele predvajati slovenski film, in javnost, ki je kino razumela kot primarno prizorišče za ogled filma. Ponudbe vsebin je bilo neprimerljivo manj in slovenski film je imel priložnost biti izpostavljen, viden, poznan in posledično priljubljen pri gledalcih.
Velike spremembe
Z razpadom Jugoslavije se ni spremenila samo politična in družbena ureditev. Na obzorju so bile tudi velike tehnološke spremembe, ki so sčasoma spremenile tudi proces, kako filmi nastajajo, kako in kje so predvajani ter posledično spremenile količino vsebin, ki nam je na voljo.
Če so Japonci in Američani že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli snovati video na zahtevo, se je širom sveta najprej razmahnil VHS in potem DVD, ki je še bolj zaznamoval pot in dojemanje filmske umetnosti v prihodnosti. Filmski zapis na ploščku je prvič v zgodovini ponujal priložnost masovnega kopiranja in deljenja filmov, tako imenovano piratstvo.
Videoteke, kjer je bilo možno kupiti ali si izposoditi ameriški, evropski in azijski film, so postajale vse bolj popularne. Knjižnice so v svojo ponudbo uvedle film in mnoge zgradile zavidanja vredne filmske zbirke.
Kinodvorane so začele favorizirati tuje filme v želji, da bi lahko konkurirale preostali ponudbi na trgu. In kmalu za tem so se majhne, lokalne kinodvorane popolnoma umaknile multipleksom.
Čeprav je ob osamosvojitvi države Slovenije sama produkcija res nekoliko zastala, si je v nekaj letih opomogla in bila kmalu ponovno v razmahu. Vendar v novem svetu velike ponudbe ni bilo razumevanja, znanja in strategije, kako slovenskemu filmu zagotoviti viden prostor. Svet je hitro postal majhen in široko dostopen, slovenski film pa vedno bolj izgubljen in marginaliziran v poplavi svetovne ponudbe.
Tudi komercialni nosilci za domačo uporabo (npr. DVD in poznejši Blu-ray, na katerih se še danes včasih znajde sodobni slovenski film), so v novem tisočletju kmalu postali obrobni ob danes dominantnem videu na zahtevo.
Pozabljeni zakladi
V zadnjih petnajstih letih se je analogni svet popolnoma umaknil digitalnemu. V tem času so se navade ljudi, kako, kje in kdaj gledajo filme, postopoma, a popolnoma spremenile. Videoteke so začele izginjati. Dostopnost slovenskega filma pa je ostala ves ta čas ista: kratki kino distribuciji najvidnejših celovečernih igranih filmov sledi TV premiera in DVD izdaja, za druge filmske zvrsti pa preostane le redek TV termin. Tudi pozneje, ko so se že pojavile platforme za pretočne vsebine, so le redki filmi vzbudili njihovo – primarno komercialno usmerjeno – zanimanje.
Filmi zlate dobe so v tem času postali nedostopni, ker so procesi digitalizacije stekli sila počasi. Prvi film je bil restavriran in digitaliziran šele leta 2012, Cvetje v jeseni (1973), od takrat je bilo dodatno restavriranih zgolj 15 slovenskih filmskih klasik.
Slovenski film je v treh desetletjih bolj ali manj izginil iz zavesti slovenskih ljudi. Novejše produkcije velika večina nikoli ni dodobra spoznala, zlate dobe pa se lahko starejše generacije le še nostalgično spominjajo.
Nov zagon
Z mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev slovenski film v zadnjih letih postaja prepoznan na največjih filmskih festivalih v tujini. Prav s to generacijo, ki je prva odraščala v svetu hitre in obsežne dostopnosti, prihaja razumevanje, kako svoj film narediti viden. Rodila pa se je tudi ideja o projektu, ki bi celovito popisal zgodovino slovenskega filma in vseh njegovih ustvarjalcev, ideja o Bazi slovenskih filmov – BSF. Gre za vsestranski projekt, ki združuje podatkovno bazo, ki sistematično popisuje slovenska avdiovizualna dela in storitev video na zahtevo. Za raziskovanje ponuja več kot 6.000 naslovov, 10.000 enot slikovnega in pisnega gradiva in izpostavlja več kot 2.000 nagrad, ki so jih prejeli sloveski filmi in ustvarjalci.
Poleg stalne zbirke filmov, ki so dostopni za ogled, redno izpostavlja programe dokumentarnega, animiranega, igranega in eksperimentalnega filma in s filmskimi izbori obeležuje pomembnejše dogodke. Začetki BSF segajo v leto 2014, za javnost pa je na voljo od novembra 2019. V času prvega vala pandemije je BSF predstavljala eno redkih oken v svet za slovenski film, ki je na ta način v dveh mesecih dosegel skoraj 85.000 gledalcev.
Izpostavljenost, retorika in dostopnost slovenskega filma se je v zadnjih dveh letih v slovenskem prostoru znatno spremenila. Razumevanje pomembnosti domače filmske produkcije in njene izpostavljenosti je doseglo višjo raven. Kinematografi in domači spletni prikazovalci mu posvečajo več pozornosti in ga uvrščajo na vidnejše mesto.
Knjižnična izposoja filmov
Kino ponuja svojevrstno izkušnjo, ki je ni mogoče nadomestiti. Ne zgolj zaradi velikosti platna in jakosti zvoka, ki se jim sicer sodobni domači kino sistemi lahko približajo, nenadomestljiva je velika, temna dvorana, odsotnost zunanjega sveta, projekcija filma v barvah in zvoku, kot si jih je zamislil režiser, in deljena izkušnja ogleda z naključnimi sogledalci v dvorani, ki nam omogoča vstop v sanjavi filmski svet. To lahko doživimo samo v kinu.
Žal je prostor na platnu zaradi očitnih omejitev rezerviran samo za peščico izbranih (večinoma najnovejših) filmov. Zato je ideja o splošni dostopnosti celotne slovenske filmografije v Bazi slovenskih filmov še toliko bolj pomembna. Gre za edino platformo, ki ponuja možnost spletne izposoje večjega števila slovenskih avdiovizualnih del v knjižnicah. Možnost tovrstne izposoje gradiva znatno povečuje dostopnost avdiovizualnih del za najširše občinstvo. Vzpostavitev sistema knjižnične izposoje je omogočila, da se je dostopnost slovenske avdiovizualne produkcije preko mreže Splošnih knjižnic decentralizirala in poenostavila.
Danes stalna zbirka BSF šteje 412 naslovov, ki jih uporabniki najdejo na spletni strani bsf.si ali v sistemu COBISS. Zbirka se redno dopolnjuje s sodobno produkcijo, restavriranimi slovenskimi filmskimi klasikami, kratkimi in eksperimentalnimi filmi, ne manjkajo pa niti prvi slovenski filmi iz leta 1905 in 1906, ki jih je posnel Karol Grossmann.
Pri projektu Baza slovenskih filmov trenutno sodelujejo naslednje knjižnice:
-
- Mestna Knjižnica Kranj
- Knjižnica Domžale
- Knjižnica Mirana Jarca Novo Mesto
- Mestna knjižnica Ljubljana
- Knjižnica Miklova hiša Ribnica
- Knjižnica Pavla Golie Trebnje
- Osrednja knjižnica Celje
- Knjižnica Velenje
- Mestna knjižnica Izola
- Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec
- Knjižnica A.T. Linharta Radovljica
- Mariborska knjižnica
- Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
- Knjižnica Logatec
- Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
- Univerzitetna knjižnica Maribor
- Kosovelova knjižnica Sežana
Člani knjižnic in drugi uporabniki se lahko o dostopu do BSF podučijo iz izčrpnih Navodil_za_izposojo_filmov.pdf (bsf.si), na voljo pa sta jim tudi zgibanka in letak.
Prispevek pripravila: Jasna Pintarič