IZUM z razstavami v svoji galeriji kaže, da se zaveda družbene odgovornosti upravljanja z eno najvrednejših hiš v Mariboru, ovenčano s Prešernovim priznanjem za Kocmutovo arhitekturo. Za majhen jubilej – peto razstavo – smo gostili umetnika in kritičnega intelektualca Draga Senico – Pija, ki ga po njegovih karikaturah pozna domala vsakdo pri nas. Ob otvoritvi razstave V I R U S + februarja 2023 pa smo ga v Uranovi video-predstavitvi spoznali tudi od blizu.
Karikatura je zahtevna in tvegana
Eden od največkrat karikiranih ljudi v zgodovini je bil Winston Churchill in ni čudno, da je imel karikaturo za »very serious thing«. Ampak, »če začneš o karikaturi razmišljati, je tako, kot da bi seciral žabo – je zelo zanimivo, ampak žaba pa crkne. Zakaj? Ker je humor najvišja miselna stopnja najbolj razvitega bitja in če ga analiziraš znanstveno, pomeni, da si se ga lotil na nižji miselni ravni in da si ga profaniral.« E. B. White ima še drugo, morebiti boljšo primerjavo, po kateri je »interpretirati humor in karikaturo enako, kot da bi z geometrijskimi teoremi razlagali pajkove mreže, on sam pa plete, kot se mu pripelje«[1]. Kot razlaga teoretik karikature David Perkins, so postopki pretiravanja, individuacije, idealizacije, asociiranja, smešenja in posploševanja v karikaturi že vsak zase tako zapleteni, morajo pa biti uravnoteženi, da karikiranja ni mogoče sistemizirati in velja za iracionalno stvaritev.
Karikatura je resna in tvegana stvar, če pomislimo samo na pariški Charlie Hebdo izpred nekaj let, nedavno pa je sodišče razkrilo, kako obsežna in fanatična je bila mreža sovražnikov humorja. Hvala Bogu je pri nas cerkev razumnejša. Pred časom je v Bogoslovnem vestniku izšel pregledni znanstveni članek uglednega profesorja cerkvenega prava dr. Stanislava Slatinka o karikaturah o Cerkvi v Večeru, med katerimi je 80 % Pijevih – ne vem, če je še kdo od slovenskih karikaturistov doživel takšno prestižno obravnavo? Analiza zaznava prepričanje o zdravilni moči smeha, ki je nekakšno nadomestilo nasilja, ko namesto, da bi koga »na gobec«, le »otresemo svoj gobec« in mu naložimo nekaj bridkih. Drugo je, koliko Slovencev res ima smisel za dober humor? V obravnavanih desetih letih je Večer objavil pribl. 1600 karikatur, od katerih jih 10 % prikazuje cerkvene »kikse«. Senica je prepoznan kot najbolj pronicljiv, a ne žaljiv, in na koncu mu avtor prizna pomemben prispevek k družbenemu spoznanju, da je Cerkev relevantna za ljudi.
Kdo je Drago Senica?
Z ogromnim opusom objavljenih karikatur in ilustracij je Drago Senica – Pi splošno znana osebnost, ampak kot se v takih primerih pogosto dogaja, o njem dejansko ni veliko znanega. Njegovi »spomini« v Lombergarjevi televizijski rubriki so razkrili sila razgibano in v mnoge smeri segajočo življenjsko zgodbo, iz katere se vidi, da imajo njegove karikature podlago v raznoliki in večplastni izkušnji.
Zgodnje otroštvo je bilo »kraljevsko«, saj ga je doživljal v okrilju pradeda po mami Tatjani, Ivana Hribarja, politične in gospodarske legende, ki je bil res domač na jugoslovanskem dvoru ter podpornik vsega naprednega in vrhunskega med Slovenci – med drugim je podpiral tudi Plečnikovo šolanje in morda se je slednji tega celo spomnil, ko je sprejel njegovega pravnuka na študij arhitekture?
Ampak v prvem razredu ga je doletela svetovna vojna, ki je močno posegla v družino direktorja banke, ko se je morala izmikati mariborskim kulturbundovcem. Z Lešnikovega balkona na Aleksandrovi cesti je opazoval triumfalni prihod Hitlerja v Maribor in si zapomnil obnašanje množice, da ji je kasneje lahko kazal zrcalno podobo v svojih kritičnih karikaturah.
Po Osvoboditvi pa gimnazija in udarniška izgradnja porušenega Maribora ter prve dijaške karikature, v katerih je popularni Božo Podkrajšek odkril »pravšen kanček žlahtne žlehtnobe in smisla za satiro«, redkega daru, ki mu je bil takoj pripravljen odpreti vrata v Vestnik/Večer in Toti list. Sam pa je imel zelo preprosto razlago za svoj talent: »Rišem, ker nerad pišem«.
V Ljubljani je kolikor mogoče združeval študij arhitekture in risanje karikatur. Na »arhitekturi« je doživel odhod Plečnika in Vurnika ter vzpon Ravnikarja in Mihevca. Drago Mirošič ga je privabil v Tribuno, kjer sta se že izkazala Božo Kos in Borut Pečar. Bil je tudi tehnični urednik, kar je pomenilo, da je pogosto premeril pot s Poljanske do tiskarne v Tomšičevi, ko je bilo treba nadomestiti kakšen cenzuriran tekst. Marsikatero karikaturo je narisal tudi za Mladino, Pavliho in druge.
Po diplomi se je začela profesionalna kariera, ki ni več dopuščala »malo mešano«, ampak se je povsem posvetil arhitekturi, nekaj časa tudi v avstrijskem Leobnu, v glavnem pa v Projektu Maribor. Ustanovila sta ga vodilna arhitekta že v predvojnem času Jaroslav Černigoj in Saša Dev in je skupaj z mlajšim Komuna-projektom nosil glavno težo načrtovanja izgradnje Maribora. Arhitekture nikoli ni opustil in MCA-Holding ga še vedno šteje med svoje projektante.
Končno pa se je v vrenju Osamosvojitve pustil Otmarju Klipšteterju in Milanu Golobu prepričati, da preizkusi še kariero profesionalnega karikaturista in se je zaposlil pri Večeru. Prvič sta ga sicer pregovorila že ob nastanku 7D, da se je vključil s karikaturami in na ta način »ohranjal kondicijo«. Poleg Večera je njegove karikature objavljal tudi Kleine Zeitung ter drugi časopisi in revije. Poseben dosežek je, da je njegove karikature za svojo stalno zbirko odkupila fundacija Haus der Geschichte.
Izšli sta dve knjigi njegovih karikatur: »Rdeče in črno. Karikature« z zapisom Srečka Niedorferja (Večer, 1998) in »Zdravniški obrazi« z zapisom Milana Goloba (Založba Pivec, 2013). Drago Senica – Pi je tudi ploden ilustrator v literarnih in strokovnih knjižnih izdajah.
Razstava V I R U S +
Postavitev razstave karikaturista, ki je objavil med deset in dvajset tisoč karikatur, je vse prej kot preprosta naloga. Med možnimi pristopi so kot kriterij izbrali značilnost, da karikatura neposredno odslikava družbeno dogajanje in nam pomaga pomniti posebne dogodke. Taka je bila pandemija COVID-19 in Senica si je upal ironizirati njenega glavnega junaka »coronavirus«. V mesecih, ko so vsi do konca napenjali lok panike, je on ponudil trenutke sprostitve z zdravorazumskim pogledom na stanje, kar je bilo neprecenljivo za ohranjanje človeške normalnosti v skrajno polarizirani državi. Ni dvoma, da bi lahko take skrite poante, ki se jih gledalec niti ne zaveda, pokazali tudi pri drugih tematikah njegovih karikatur, kar je na primer razkrila že omenjena raziskava o »cerkvenem ciklusu«.
Vedeli smo, da se »ključ« za pojasnitev sposobnosti »zadeti žebljíco na glavíco« skriva pri Piju samem, le izbezati bi ga bilo treba na plano. Po odmevih pri gledalcih lahko sklepamo, da se je to posrečilo s pomočjo filmske kamere, ki je ulovila njegovo besedovanje o prehojeni poti.
Za karikature Draga Senice – Pija gotovo velja, da dobra karikatura nasmeji človeka trikrat: smeji se skupaj z drugimi, čeprav ne ve zakaj; smeji se, ko karikaturo dojame; in še enkrat, ko se spomni, da se je smejal že prvič, čeprav ni vedel zakaj.
Snovalci razstave in tega bloga (po abecednem redu): mag. Franci Pivec, mag. Jure Sande, Andrej Senica in Rudi Uran.
- White, E. B., 1941; Some Remarks on Humor V: White, E. B., A Subtreasury of American Humor. New York: Coward, 1941. Str. XI–XXII. ↑