Mag. Gordana Mazić je z IZUM-om povezana že od prvih zametkov sistema COBISS. Leta 1999 se mu je pridružila tudi kot uradna sodelavka in s svojimi projekti ter idejami soustvarjala njegov razvoj do leta 2025, ko se je upokojila. Magistrirala je iz bibliotekarstva in informacijskih znanosti ter dejavno sodelovala pri uvajanju normativne kontrole in razvoju COBISS.net.
Od leta 2014 je bila članica Stalnega odbora za UNIMARC (Permanent UNIMARC Committee, PUC) pri IFLA in ga je nekaj časa tudi vodila. Objavila je številne članke s področja bibliotekarstva in informacijskih znanosti. Zaradi bogatih praktičnih izkušenj iz knjižnic in izjemno širokega enciklopedičnega pogleda jo še vedno pogosto prosimo za nasvet in ideje.

Uredništvo Bloga COBISS ji je ob upokojitvi pripravilo nekaj vprašanj. Odgovore je uvedla z naslednjim verzom:

Čas sedanji in čas pretekli
sta oba morda navzoča v času prihodnjem
in čas prihodnji vsebovan v času preteklem.
T. S. Eliot, Pesmi, Ljubljana, 1982 (prevedel Veno Taufer)

Ali s ponosom odhajate iz IZUM-a v zasluženi pokoj?

Eliotova misel o času najbolje opiše glavno značilnost IZUM-a – trajanje. Več kot 40 let obstoja so se uresničevale ideje, ki so bile zmeraj korak pred časom, in še vedno je tako. Od prve mreže računalnikov v nacionalnih in drugih velikih jugoslovanskih knjižnicah na začetku moje kariere pa vse do superračunalnika EuroHPC VEGA in slovenskega nacionalnega superračunalniškega omrežja SLING je IZUM prepoznal svoje mesto na informacijskem zemljevidu tako v Sloveniji kot tudi v Evropi in svetu.

Začetek mojega sodelovanja z IZUM-om sega v leto 1988, ko sem postala članica projektne skupine Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije. Glavni izvajalec projekta, ki je bil eden največjih infrastrukturnih projektov jugoslovanske znanosti, je bil Računalniški center Univerze v Mariboru, predhodnik današnjega IZUM-a. Koncept informatizacije znanstvenoraziskovalne dejavnosti, znotraj katerega so se lotili tudi avtomatizacije knjižničarskega sistema, je zastavil mlad in strokoven tim. Njegova vizija je v tistem času daleč presegala zamisli večjih in bolj znanih informacijskih podjetij s tega področja. Danes lahko vsak potrdi, da je informatizacija znanosti in knjižnične dejavnosti v Sloveniji šla po pravi poti.

Čeprav je nehvaležno govoriti o svojem delu, sem ponosna, da sem bila ob številnih kolegih tudi sama ena izmed avtorjev dokumenta, s katerim smo utemeljili vzajemno katalogizacijo. Danes sem ponosna na sodelavce, da si prizadevajo v COBISS vpeljati model RDA, in tudi na svoj skromni prispevek k programskemu generiranju normativnih zapisov za književna dela po strukturi WE (delo in izrazna oblika).

In če se navežem na Eliota – iskreno verjamem v prihodnost IZUM-a, vsaj dokler bodo njegovi vodilni ljudje tudi danes, tako kot v preteklih časih, zmožni vizionarskega in odgovornega pogleda na prihodnost in bodo svoje ideje z dosedanjim pogumom uresničevali prej kot drugi.

Katere spremembe v knjižničarstvu in računalništvu so vas med vašo kariero najbolj navdušile?

V svet bibliotekarstva sem vstopila skozi bibliografsko dejavnost Jugoslovanskega bibliografskega inštituta (YUBIN). V ospredju mojega zanimanja so bili torej bibliografski metapodatki – kako jih kreirati in organizirati ter kako do njih dostopati.

Moj prvi nepozabni dogodek je s konca leta 1994, ko so nam na konferenci ELAG (European Library Automation Group) pokazali MARVEL (Machine-Assisted Realization of the Virtual Electronic Library), strežnik Gopher Kongresne knjižnice. Nismo si ogledali samo predstavitve, ampak sem naslednjih 15 dni MARVEL lahko uporabljala tudi sama. Sedeti v Beogradu, v Univerzitetni knjižnici »Svetozar Marković« (UBSM), nekaj let pred internetom, in sam brskati po informacijah Kongresne knjižnice – to je bilo res izjemno. Današnje internetne generacije tega mojega navdušenja ne bi mogle razumeti. Lahko mi verjamete, svoje občutke bi danes lahko primerjala z vzhičenjem srečneža, ki lahko Zemljo gleda iz vesolja.

Zraven tega me je navduševalo še nekaj. Takratni program za vzajemno katalogizacijo, na katerem sloni današnji COBISS, in takratni servis za iskanje po domačih in tujih specialnih bazah podatkov ATLAS sta bila rešitvi, primerljivi s servisi, ki jih je ponujal MARVEL.

Seveda, pojav interneta in svetovnega spleta, kasneje pa tudi digitalizacija in repozitoriji, je prelomnica, ki je nedvomno imela največji vpliv na bibliotekarstvo. Po tehnološko dinamičnih 44 letih bibliotekarskega dela lahko trdim, da so metapodatki ali širše rečeno bibliografski ekosistem, s katerimi sem se vse od začetka kariere ukvarjala, še danes nujno potrebni za kataloge, baze podatkov in repozitorije.

Kako ste doživljali razvoj knjižničnih informacijskih sistemov?

Bibliotekarstvo je visoko standardizirana dejavnost, ne samo na nacionalnem, ampak tudi na mednarodnem nivoju. Tehnični odbor ISO/TC 46 je zaslužen za mnoge standarde, ki so povezani z informacijami, indeksiranjem in dokumentacijo. IFLA pa se je treba zahvaliti za standardizacijo tistega dela knjižnične dejavnosti, ki ga standardi ISO niso zajeli.

Z zadovoljstvom sem sodelovala pri izgradnji informacijskega sistema za dejavnost, ki mora v sistemskem smislu delovati enako dobro tako v Sloveniji kot tudi v Avstraliji. Ko smo načrtovali knjižnične in bibliografske servise, smo točno vedeli, na katera znanja in standarde se moramo opreti. Vedeli smo, da če našim uporabnikom ne ponudimo storitev, ki jih ponujajo večje svetovne knjižnice, potem nam ni uspelo ali pa nismo naredili dovolj.

Kateri projekt vam je predstavljal največji strokovni izziv?

Ko sem v devetdesetih letih v UBSM pregledovala stare številke Cataloging and Classification Quarterly, sem naletela na tematsko številko Authority Control in the Online Environment: Considerations and Practices (3, 1989). Čeprav sem do takrat že imela priložnost brskati po tiskani izdaji tezavra Kongresne knjižnice in sem že spoznala prakso dosledne uporabe enotne oblike osebnega imena v listkovnem katalogu UBSM, je mojo pozornost v omenjeni tematski številki pritegnil članek Richarda Smiraglia na temo kolokacije glasbenih del na osnovi enotnih naslovov.

Pa vendar je cel teoretski mozaik znanja o normativnih podatkih dobil konkreten cilj, ko sem prišla v IZUM in se leta 2000 aktivno vključila v projekt CONOR. Čez nekaj let smo CONOR prenesli v COBISS.net, kjer so se pojavili pravi izzivi. Treba se je bilo posvetiti posebnostim normativnega dela v knjižničnih sistemih, ki imajo cirilični jezik katalogizacije, še posebej tam, kjer je šlo za katalogizacijo v dveh pisavah.

Toda čas je pokazal, da je glavni problem, kako knjižničarjem približati način dela z normativnimi podatki. In še danes se sprašujem, ali nam je to tudi res uspelo.

Kaj v zgodovini IZUM-a bi posebej izpostavili za prihodnje generacije?

Če bi v dveh besedah orisala zgodovino IZUM-a, sta to regionalizacija in mednarodno sodelovanje. Širitev glavnih servisov izven meja Slovenije je vsekakor prinesla veliko dodatnega dela, vendar je v tujino ponesla tudi veliko novega znanja in utrdila ime IZUM-a. Mednarodne aktivnosti so ga pripeljale na zemljevid Unescovih centrov. Sodelovanje v mednarodnih organizacijah, kot je IFLA, ga je postavilo v vlogo, da naše znanje o bibliografskih metapodatkih neposredno prenašamo kolegom na svetovni ravni, knjižničarje doma pa ažurno seznanjamo z vsemi novostmi in jim omogočamo številne neposredne stike s kolegi iz tujine.

V IZUM-u je zmeraj prevladoval pragmatični duh. Izbirali so se projekti, ki so se lahko integrirali v obstoječe sisteme, ali pa so bile sistematično izbrane nove osnovne aktivnosti, ki so se razvijale še leta. Takšen razvoj je značilen za mnoge uspešne ustanove. To, po čemer se številni spominjajo IZUM-a, je spoštljiv odnos zaposlenih do uporabnikov in tudi do drugih sodelavcev IZUM-a. Sodelovanje, ki je zasnovano na spoštovanju, je veliko plodnejše od sodelovanja, zasnovanega na formalnem odnosu. V IZUM-u se duh spoštovanja neguje že vrsto let in dobro bi bilo, da tako tudi ostane.

Katera anekdota, povezana z IZUM-om, vam je najljubša?

Prigod je bilo veliko. Morda pa ena najlepše oriše večno IZUM-ovo prizadevanje, da v svoje vrste pritegne mlade talente. Jeseni 1990 je bila na knjižnem sejmu v Beogradu skupna stojnica YUBIN-a in Računalniškega centra Univerze v Mariboru, na kateri so bili predstavljeni uspehi projekta Sistem znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije. V nekem trenutku je k stojnici s terminalom, na katerem se je dostopalo do knjižnične mreže in servisa Atlas, pristopil jugoslovanski čudežni deček, ki je veljal za novega Nikolo Teslo. V timu RCUM-a je bil tudi mlad, talentiran študent FERI-ja. Njegove oči in gibi so izžarevali polno ustvarjalne energije. Stala sem ob strani z nalogo, da pomagam pri prevajanju in vprašanjih uporabnikov. Bila sem popolnoma odveč, saj sta se v samo nekaj minutah razvili prava kanonada udarcev po tipkovnici in goreča razprava, ki jo je razumela le dvojica mladih. Mladi študent FERI-ja je danes vrhovni strokovnjak v IZUM-u, čudežni deček pa profesor na univerzi v ZDA.

Kako danes spremljate razvoj stroke, kaj vas še posebej pritegne?

Dve temi sta mi še posebej ljubi. Kako restrukturirati kataloge, da pokažejo odnose med opisanimi deli, in kako znanje prikazati v vseh njegovih sestavnih delih, da bo zanimivo za nadaljnjo nadgradnjo. Obe temi zahtevata veliko bibliotekarskega znanja, slednja pa tudi dobre komunikacijske veščine pri sodelovanju z avtorji.

Kaj bi svetovali mlajšim generacijam, ki danes delajo v knjižničnem okolju?

Knjižničarje vseh generacij, še posebej mlade, bi morali stalno opominjati, da je prvi naziv bibliotekarja pri nas nosil Matija Čop. Kot temeljit in vsestranski izobraženec, literarni zgodovinar in bibliograf je Čop posodobil Licejsko knjižnico v Ljubljani, s tem da je sistematsko izpopolnjeval, organiziral in predstavil njeno zbirko.

Danes dela v slovenskih knjižnicah približno 2.000 knjižničarjev. Zgodovina si ne bo vseh zapomnila, vsaj ne na način, kot si je zapomnila prvega profesionalnega bibliotekarja Matijo Čopa. Kot njegovi nasledniki se moramo zavedati svojega in njegovega poslanstva in vizije v knjižnici. V vseh letih kariere moramo širiti in izpopolnjevati svoje znanje. Kljub širini strokovnega in splošnega znanja ne moremo biti knjižničarji v avtomatiziranih knjižnicah, če svojih informacijskih veščin ne dopolnjujemo v ritmu, s katerim se razvijajo informacijske tehnologije.

Kdor želi doseči visoko raven naše stroke, se mora naučiti veliko novega, predvsem pa razumeti izzive časa in potrebe ljudi. Vendar pa bo zato odšel v pokoj obogaten z znanjem, za katero niti slutil ni, da ga bo pridobil.

Kaj boste v povezavi s svojim delom po upokojitvi najbolj pogrešali?

Inovativnost. Tisti občutek, da sodeluješ pri nastanku nečesa novega, za kar verjameš, da ima smisel in vrednost.

Kako preživljate čas v upokojitvi – katerim dejavnostim ali zanimanjem namenjate največ časa?

Čas, ta čudna filozofska kategorija v našem življenju, s katerim vsa leta vodimo nekakšen abstraktni boj, dobi v pokoju novo dimenzijo. Ukvarjam se z vsem mogočim, a se lahko zdaj vsaki od teh stvari posvetim toliko, kolikor želim. V tem uživam.

Pred kratkim sem v Strunjanu uživala ob pogledu na skulpturo Mirsada Begića Ohraniti sanje. Tako kot umetnost najbolje izraža resničnost, napis ob skulpturi ubesedi moj ponos, da sem štirideset let svojega dela posvetila prav knjižničarstvu: »Okrog čolna, polnega amfor, katerih vsebina je prepuščena naši domišljiji, so razporejene totemske vertikale, ki simbolno – s skladovnico knjig – predstavljajo vrednoto znanja in modrosti.«

Vprašanja pripravila: mag. Branka Badovinac

Za sodelovanje pri pripravi prispevka se zahvaljujemo Biserki Fortuna.