Poti do znanja
Kulturna dediščina je pojem, ki ga vse bolj ozaveščamo. Bolj ko postaja družba globalizirana, bolj pomembno se nam zdi, da kot posamezniki in skupnost negujemo ter ohranjamo lastno identiteto, vrednote, zgodovino in tradicijo.[1]
Preberi več “Kulturna dediščina v slovenskih splošnih knjižnicah”
Prepričani smo, da se tudi v srednjeveški humanistiki skrivajo spoznanja, ključna za blaginjo sodobne družbe, in jo je zato treba »odpreti« današnji pameti. Tudi v IZUM-u smo se zavedali pomena knjižničnih zbirk, ki niso vključene v COBISS in smo si prizadevali, da bi jih zajeli. Tako sva se s kolegom Srečkom Benčecem odpravila po slovenskih samostanskih knjižnicah, da bi dopolnila predstavo o njihovih zbirkah in navezala stike z ljudmi, ki zanje skrbijo. Na podlagi zbrane dokumentacije smo se maja 2006 pod okriljem Slovenske škofovske konference zbrali v slavnostni dvorani takrat še živega Betnavskega dvorca in izoblikovali apel Ministrstvu za kulturo »o vključevanju cerkvenih knjižnic z redkimi knjigami v sistem COBISS«.[1]
O tem ni dvoma. Pa vendar velja malce razmisliti o tem, kako se digitalizacija knjižničnega gradiva in prost dostop do teh vsebin na spletu kažeta v statističnih podatkih o uporabi storitev knjižnic ter odnosu uporabnikov do (nujnosti obstoja) knjižnic.
Nacionalni program za kulturo opredeljuje, da digitalizacija in hranjenje digitalnih vsebin s področja kulture sodita med osnovne naloge javnih ustanov, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino. V preteklem desetletju je Ministrstvo za kulturo med drugim omogočilo, da osrednje območne knjižnice pridobijo sredstva za digitalizacijo pisnih virov s področja lokalne zgodovine pod pogojem, da so ti digitalizirani viri prosto dostopni na spletu.
Preberi več “Ali je digitalizacija knjižničnega gradiva dobra naložba v prihodnost knjižnic?”