Prepričani smo, da se tudi v srednjeveški humanistiki skrivajo spoznanja, ključna za blaginjo sodobne družbe, in jo je zato treba »odpreti« današnji pameti. Tudi v IZUM-u smo se zavedali pomena knjižničnih zbirk, ki niso vključene v COBISS in smo si prizadevali, da bi jih zajeli. Tako sva se s kolegom Srečkom Benčecem odpravila po slovenskih samostanskih knjižnicah, da bi dopolnila predstavo o njihovih zbirkah in navezala stike z ljudmi, ki zanje skrbijo. Na podlagi zbrane dokumentacije smo se maja 2006 pod okriljem Slovenske škofovske konference zbrali v slavnostni dvorani takrat še živega Betnavskega dvorca in izoblikovali apel Ministrstvu za kulturo »o vključevanju cerkvenih knjižnic z redkimi knjigami v sistem COBISS«.[1]
Pred kratkim (marca 2020) je deželna glavarka Spodnje Avstrije Johanna Mikl-Leitner v Klosterneuburgu oznanila začetek t. i. svetilniškega projekta (nem. Leuchtturmprojekt), s katerim bodo bibliotekarji in informatiki osvetlili bogastvo srednjeveških rokopisnih knjig v samostanskih knjižnicah. Kdor je imel v rokah tako knjigo, je moral občudovati rokopis. Seveda je pri tem treba upoštevati, da so v skriptorijih eno in isto knjigo prepisali mnogi pisarji in se pri tem posebej trudili, da je bila pisava enakomerna. Toda v postopku digitalizacije, ki mora omogočiti informacijsko obdelavo besedila, se vendarle pokažejo občutne razlike, ki jih bo treba preseči z ustreznimi algoritmi. S tem se bo naslednja tri leta ukvarjala skupina strokovnjakov pod vodstvom informatika Markusa Seidla in bibliotekarja Martina Haltricha. Vstopamo v dobo »digitalne humanistike«.[2]
Digitalizacija gradiva omogoča večkratno in bistveno boljšo izrabo znanja, zajetega v knjižničnem fondu, kar je osnovni argument, da naj se v večjem obsegu vlaga v knjižničarstvo. Vendar odločen korak k digitalizaciji še vedno ni storjen, zato sploh ni odveč, če temo znova in znova pogrevamo.
Stanislav Bahor je napisal čudovito knjigo[3] o samostanskih in cerkvenih knjižnicah z naslovom Skriti knjižni zakladi, midva pa se bova v tem zapisu spomnila nekaterih osebnosti, s katerimi sva se pogovarjala ob svojih obiskih v samostanskih knjižnicah in ki jih ni več med živimi.
Frančiškanski samostan v Mariboru
Gvardijan mariborskih frančiškanov pater Franci Pivec nama je le nekaj korakov stran od IZUM-a odprl knjižnico mariborskega frančiškanskega samostana, z zbirko nekaj deset tisoč knjig, ki čakajo na natančno obdelavo.
Franci Pivec (1953–2008)
Tehtali smo možnosti, da bi jim knjižničarska skupnost priskočila na pomoč z »delovno akcijo«, kar je še vedno aktualno. Kot soimenjaka sva se s patrom srečala že dosti prej, ko je bil še v Kostanjevici nad Novo Gorico in so se najini bibliografski zapisi malce pomešali, kar naju je zabavalo. Mariborčani ga še posebej poznamo, ker je »zgradil« Slomšku posvečeno cerkev v Košakih po načrtih arhitekta Iva Goropevška. Kot prvemu košaškemu župniku mu je gradnja prinesla hude skrbi. Pater Pivec je umrl star komaj 55 let, a je pomembna osebnost našega mesta, vredna častitljivega spomina.
Minoritski samostan na Ptuju
Na Ptuju nama je posebnosti knjižnice minoritskega samostana podrobno razkazal in pojasnil Jakob Emeršič, sicer vodja domoznanstva v osrednji knjižnici Ivana Potrča in po mojem ena najpomembnejših osebnosti našega bibliotekarstva. S srčnim prijateljem sva delila tudi delce življenjske usode in študijska leta na filozofski fakulteti, zato sva se odlično razumela.
Jakob Emeršič (1940–2012)
Nekoč sem k njemu na obisk pripeljal IZUM-ovo gostjo iz ZDA dr. Zorano Ercegovac, ki je skupaj s Haroldom Borkom največja strokovnjakinja za opisno katalogizacijo kartografskih publikacij, in tedaj sem videl, s kakšno strastjo se je loteval svojega posla: bil je varuh Herbersteinove zbirke najstarejših atlasov, po kateri so stegovali prste vsi mogoči zbiratelji in tudi gostja je priznala, da bi jo njena UCLA kupila za vsakršno ceno in obvezno bi še Jakca vzeli zraven, saj tako zavzetega bibliotekarja še ni srečala. Ampak Jakob Emeršič se je z vsem bitjem predajal še marsičemu, na prvem mestu spomeniški provincialni knjižnici minoritskega reda na Ptuju, ki jo je urejal do svoje prezgodnje smrti, ko mu je bilo 72 let. Na podlagi njegovega praktičnega dela v knjižnici, devetih monografij, enajstih prevedenih knjig in številnih odličnih člankov ter drugih zapisov, bi lahko rekel, da je izoblikoval vzorec »domoznanstvenika«, vsekakor potrebnega, a nepriznanega poklica.
Frančiškanski samostan v Kopru
Zgodba o knjižnici frančiškanskega samostana Sv. Ane v Kopru je tudi zgodba o samostanu, ki so ga pol stoletja zasedali zapori, zdaj pa je vrnjen redu. Bogastvo 65 znamenitih slik in številnih redkih knjig (med njimi 59 inkunabul) so odnesli s seboj že Italijani po koncu vojne, preostanek knjižne zbirke pa je hranila koprska knjižnica Srečka Vilharja in jo je takoj vrnila. Toda kam? Odgovor je imel dobesedno v rokah pater Evgen Ketiš, ki sva ga našla z lopato in samokolnico prav v prostoru, namenjenem knjižnici.
Evgen Ketiš (1929–2015)
Hitel je, saj je okoli 40.000 knjig že nakopičil v cerkveni ladji in so čakale na svoje pravo mesto. Pater Evgen se je rodil v Oseku pri Lenartu v Slovenskih goricah, pokopan pa je pri Sv. Trojici. Večino svojega življenja je služil kot misijonar v Togu, od koder so ga pripeljali povsem izčrpanega od garanja, a je doma spet takoj zgrabil za lopato. Povedal je, da nadaljuje delo patrov Anastazija Kocijančiča in Hijacinta Repiča, ki sta skrbela za nekdanjo knjižnico.
Frančiškanska knjižnica v Novem mestu
Zdi se mi, da se je od skrbnikov samostanskih knjižnic v knjižničarski družbi najbolje počutil pater Felicijan Pevec, ki se je udeležil tudi okrogle mize v Betnavi. Z njegovo smrtjo pri 62 letih je zazevala vrzel v novomeškem kulturnem življenju, saj Feli, kakor so ga klicali, ni bil brez razloga tudi prejemnik mestne Trdinove nagrade za kulturo.
Felicijan Pevec (1950–2012)
Po opravljenem bibliotekarskem izpitu je novomeško frančiškansko knjižnico v nekaj letih pripeljal do statusa kulturnega spomenika. Znal je odlično predstaviti številne prvotiske, ki so se skrivali v samostanski zbirki. Bil pa je tudi zbiratelj različnih knjižničarskih posebnosti in njegove razstave so pritegnile ljudi od vsepovsod. Z njim me je že prej povezal mariborski likovnik Ervin Kralj, ker sta skupaj s Pevcem ustanovila društvo Ex libris in na tak način »organizirala« slovenske zbiratelje in ustvarjalce ekslibrisov.
Kapucinski samostan v Vipavskem Križu
Radovednost naju je s Srečkom gnala h kapucinskemu samostanu Janeza Svetokriškega v Vipavskem Križu, kjer naju je v knjižnici pričakoval sam gvardijan pater Andrej Božič, tudi uradni eksorcist (izganjalec hudiča) koprske škofije. O slednjem ga nisva upala ničesar vprašati, ampak saj je bil tudi v vsem drugem izjemna osebnost in sogovornik.
Andrej Božič (1928–2007)
Pater Mansuet Janez Andrej Božič je večji del življenja (od 1955 do 1998) preživel v Braziliji, zato je pri nas premalo znan. V duhovništvo ga je posvetil beneški patriarh Roncalli, kasnejši koncilski papež Janez XXIII, s katerim sta bila povezana vse do papeževe smrti. Imel je duhovniško in teološko izobrazbo, kot univerzitetni predavatelj pa je predaval socialno antropologijo, pedagogiko, filozofijo, novinarstvo in medicinsko deontologijo. Štejejo ga za ustanovitelja frančiškanske univerze v São Paulu (1985), bil je rektor univerze v Palmasu (1974–1981), že prej pa je ustanovil visoko tehnično šolo v Porto Alegre, kjer je večinoma tudi živel in bil zaupnik Sindikata kmetov in delavcev ter domorodnih Indijancev, obenem pa kritik brezvestnega ravnanja multinacionalk. O tem mi je pripovedoval sošolec s celjske gimnazije in v Braziliji uveljavljen Bogdan Šalej.
Semeniška knjižnica v Ljubljani
Kadarkoli sem moral pomembnim gostom iz tujine pokazati najvrednejše stvari v Sloveniji, sem poklical dr. Marijana Smolika, da nas je popeljal v semeniško knjižnico. Ob tem, da je bil več kot pol stoletja knjižničar v baročnem biseru semeniške knjižnice (natančneje, ta zbirka je le del knjižnice, ki obsega še t. i. duhovno knjižnico, cirilsko knjižnico in zbirko slovenskega verskega tiska), je bil dr. Marijan Smolik teolog in profesor liturgike na ljubljanski teološki fakulteti in tudi njen dekan, nepogrešljiv leksikograf ter tudi literarni in umetnostni zgodovinar.
Dr. Marijan Smolik (1928–2017)
Kot sodelavec pariškega Katoliškega inštituta med 2. vatikanskim koncilom je bil v tesnem stiku s snovalci liturgične reforme in je tudi zato lahko odigral pomembno vlogo pri njenem prenosu v slovensko bogoslužje. V pogovoru za revijo OZ, ki sva ga vodila ob srečanju v Betnavi, je povedal, da je semeniško knjižnico pred tremi stoletji zasnoval prošt Janez Krstnik Prešeren (potomec istega družinskega debla, iz katerega izhaja naš največji pesnik). Čeprav je bil v svojih izjavah vedno zadržan, je dr. Smolik med prvimi poudaril koristnost vključitve samostanskih in cerkvenih knjižnic v COBISS, saj se je trud njegove sodelavke Majde Tomažič hitro obrestoval z odkritjem redkih tiskov, ki jih ni imela nobena druga knjižnica.
Jaro Dolar in samostanske knjižnice
Obhod po samostanskih knjižnicah ne more mimo še enega znamenitega knjižničarskega imena. Jaro Dolar, ki ga nisva mogla srečati, saj se je njegovo življenje sklenilo že nekaj let prej, je bil iz znane mariborske družine, saj je bil oče Anton pomemben klasični filolog in v usodnem času eden najtesnejših Maistrovih sodelavcev, njegov sin Mladen pa je danes eden najvidnejših filozofov sodobnega sveta.
Jaro Dolar (1911–1999)
Jaro Dolar je sedem let vodil mariborsko Študijsko knjižnico in nato trinajst let do upokojitve Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). Po upokojitvi je naslednjih 23 let, vse do svoje smrti, posvetil raziskavam zgodovine knjižničarstva in še posebej knjižnicam, za katere je vedel, da skrivajo velike dragocenosti, ki jih je treba ohraniti. Ob tem je v Spominih zapisal: »Kar mi je pri tem delu posebno všeč, je druženje z menihi, ki živijo brez prirojene sle po lastnini in se dobro zavedajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove vere, in to razliko spoštujejo.«
Tako so nastale ureditve knjižnic v kamniškem frančiškanskem samostanu, frančiškanskem samostanu v Nazarjah in v kapucinski knjižnici v Krškem, ki spoštujejo tradicionalno postavitev zbirke, upoštevajo pa tudi želje širše javnosti, da bi bilo najvrednejše redke knjige možno tudi videti. Dolarjeva ureditev ima zato vedno tudi »muzejski del«, kjer so na ogled ustrezno zavarovane in komentirane posebnosti. Lahko si predstavljamo, kako bi digitalizacija teh izjemnih knjig še povečala zanimanje za ogled izvirnikov.
Popotovanje še ni zaključeno
Najino popotovanje pred poldrugim desetletjem od samostana do samostana in dobrohotno odpiranje njihovih knjižnic, ki so nastajale skozi stoletja, je bila nepozabna izkušnja. Le malce in le nekaterim se s tem sestavkom oddolžujeva za veliko prijaznost, ki sva je bila deležna in je značilna za ljudi, ki imajo radi knjige.
Večine knjig iz slovenskih samostanskih knjižnic še ni v sistemu COBISS, kar bi jih najbolje obvarovalo pred izgubo ali pozabo, zato je cilj, s katerim smo se nekoč zbrali na posvetu v Betnavi, še vedno aktualen in ga je treba vključiti v nacionalni program kulture.
Avstrijski projekt predstavlja še večji izziv: načrtna digitalizacija dragocenih virov bi tudi v slovenski kulturi skrajšala pot do samozavedanja, s hitrim in strokovnim angažmajem pa bi lahko zmanjšali nevarno zaostajanje za drugimi, ki bi prav radi dobili naše kulturne zaklade v svoje zbirke. Treba se je zavedati, da je s spodrezanimi koreninami vsaka prihodnja rast otežena in da pri ohranjanju knjig iz slovenskih samostanskih knjižnic ne gre za preprosto ali zgolj »tehnično« stvar, saj smo že pri dosedanjih prizadevanjih spoznali, kako skromne so naše humanistične vrste za tako obsežno in zahtevno nalogo.
Prispevek pripravila: mag. Franci Pivec in Srečko Benčec
Prispevek je iz cikla Založeni zapiski o manj znanih stvareh iz slovenskega knjižničarstva, ki ga ustvarja mag. Franci Pivec.
- Vključevanje cerkvenih knjižnic z redkimi knjigami v sistem COBISS. Organizacija znanja (2006), letn. 11, št. 1–2, str. 26–41. ↑
- Emanuela Sutter (2019). Zu den Wurzeln der Kultur, Die Tagespost, 28. nov. 2019. ↑
- Stanislav Bahor (2009). Skriti knjižni zakladi: pisna dediščina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji, Ljubljana: NUK, Tuma, 255 str. ↑