Preden so se v začetku šestdesetih let 20. stoletja lotili gradnje Doma političnih organizacij[1] – pod tem imenom je bila namreč vodena dokumentacija za novogradnjo v vogalu Prešernove in Maistrove ulice – je približno na mestu načrtovane stavbe, a še bolj umaknjena od ulice, stala stara enonadstropnica trgovca Govediča. Pod njegovim imenom je bila Mariborčanom znana, ko so jo porušili, in na njenem mestu začeli graditi štirinadstropno zgradbo, kjer danes deluje IZUM.
Približno tam, kjer je stala Govedičeva hiša
Hiša trgovca Govediča na naslovu Prešernova 19 je bila zgrajena leta 1903 in njen prvi lastnik je bil Rudolf Holtzer. Najprej so v pritličju predvideli mizarsko delavnico in enosobno stanovanje, v nadstropju pa še več bivalnih prostorov. Leta 1923, ko je bil lastnik zgradbe v Ljubljani živeči Ivan Lininger, je Karl Zalokar tu uredil prve prostore tovarne čokolade Mirim (PAM, UGR, Prešernova 19), ki se je pozneje selila v Trubarjevo ulico, nato k Meljskemu hribu v elegantno vilo Alwies, tik pred drugo svetovno vojno pa v Zagreb. Območje je tako na neki način povezano celo z Maistrovo osebno knjižnico, ki so jo njegovi potomci marca 1941 preselili k Zalokarjevim v Zagreb, od tam pa se je menda vrnila v zabojnikih tovarne čokolade Mirim. Danes je zbirka v Univerzitetni knjižnici Maribor in ima status kulturnega spomenika državnega pomena. Maistrovi so bili z lastniki tovarne čokolade sorodstveno povezani – Rudolfov sin Borut se je poročil z Zalokarjevo hčerko Sonjo. Ob koncu dvajsetih let 20. stoletja je hiša na Prešernovi in njena okolica postala prostor dejavnosti trgovca s kurivom Josipa Govediča, ki je z družino tu tudi prebival. Pod njegovim imenom je bila Mariborčanom znana, ko so jo porušili.
Vrišer o tovarni čokolade v soseščini
Sergej Vrišer, ki je velik del življenja preživel v hiši v Maistrovi ulici 11, blizu vogala Prešernove, se v knjigi Maribor v barvah mojega časa spominja tovarne čokolade v bližini svojega doma (str. 15).
“Na Prešernovi sta bili še dve zanimivosti. Nekaj časa je tam delovala tovarna čokolade Mirim v lasti družine Zalokar. Otroci smo si naivno predstavljali, kako se Boris in Sonja Zalokar lahko vsak dan bašeta s čokolado. “
Poldrugo desetletje po drugi svetovni vojni je območje, ki je dotlej gostilo tako raznolike dejavnosti, začelo pridobivati povsem novo vsebino. V 60-ih letih 20. stoletja so najprej na predlog, ki je dokumentiran z dnem 19. oktober 1961, odobrili lokacijo za Dom družbenopolitičnih organizacij pod eno streho, nato pa je bila izvedena še ustrezna parcelacija. Gradnja je slonela na Temeljnem zakonu o graditvi investicijskih objektov, njen investitor je bil Okrajni komite ZKS Maribor, njegov zastopnik pa Zavod za stanovanjsko in komunalno izgradnjo okraja Maribor. Ko so leta 1963 urejali dokumentacijo za začetek gradnje, so dokumentom priložili tudi potrdilo o zagotovljenih sredstvih. Volja in odločitev sta bili očitno že vnaprej zagotovljeni.
Za potrebe novogradnje so podrli tako Govedičevo hišo kot več manjših dvoriščnih zgradb znotraj kareja med Maistrovo, Prešernovo in Aškerčevo ulico ter Ulico heroja Staneta. Uporabili so tudi površino vrta Zorjanove hiše v sosednji Maistrovi ulici 5 in skladišče trgovine s kurjavo Smreka. V tem kareju je pred gradnjo po popisu prebivalstva iz leta 1961 živelo 110 družin oz. 336 prebivalcev (PAM, UGR, Prešernova 17).
Naj bo monumentalna
Odločba z dovoljenjem za gradnjo je bila izdana 1. februarja 1963, izdal jo je Oddelek za gradbene in komunalne zadeve Maribor-Center Občinskega ljudskega odbora. Glavni projektant zgradbe je bil Komuna projekt Maribor, odgovorni projektant arhitekt Ivan Kocmut, arhitekt Mirko Zdovc pa je zasnoval notranjo ureditev, za kar je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada (Lešnik, str. 4).
Ob gradnji, ki je zahtevala relativno velik poseg v prostor, je bila že vnaprej predvidena tudi zapora okoliških cest, kar je terjalo dodatna dovoljenja. Predvidena je bila tudi ureditev pločnikov in nasploh okolice ter celo ureditev dvoriščnih fasad starejših hiš v kareju, da bi podoba območja le bila v skladu s pomenom in namenom načrtovane zgradbe. Stara Govedičeva hiša in dvoriščne lope s preloma stoletja seveda niso bile del te vizije – čeprav so bile stare šele dobrega pol stoletja. A ta polovica stoletja je obsegala dve svetovni vojni in nekaj družbenih obratov.
Dom je bil predviden kot markantna, zapisali so celo »monumentalna« zgradba v gabaritih, skladnih s sosednjo zgradbo na Maistrovi ulici 5. Čeprav je bila znatno zamaknjena od roba ulice, so zanjo predvideli višino, kakršno so imele okoliške stare hiše pa tudi bližnja osnovna šola. Načrti so ob rušitvi zgradb v notranjosti kareja predvideli ureditev otroškega igrišča za prebivalce kareja, pa tudi šolsko otroško igrišče, ki naj bi skupaj tvorili nekakšen zeleni pas za novo zgradbo. Ta naj bi imela pet etaž, v prvem nadstropju sta bili načrtovani dve večji sejni sobi, ena s 60 in druga s kar 120 sedeži, v pritličju ob avli so bili načrtovani še garderoba, telefonska centrala, prostor za portirja, pa tudi dve sejni sobi in bife. V kletnih prostorih so ob centralni kurilnici in skladiščih, med drugim za arhiv, načrtovali še dvosobno stanovanje za hišnika, sobo za šoferja in kuhinjo (PAM, UGR, Prešernova 17). Dvorane naj bi bile namenjene ne le organizacijam, ki so zgradbo naseljevale – Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine, Zveza borcev NOB, Zveza sindikatov ter druge samoupravne organizacije za mariborski okraj – ampak tudi prireditvam in kulturnim dogodkom za širšo javnost.
Od prvih papirjev do uporabe v manj kot štirih letih
Ko se je gradnja začela, je tekla hitro. Gradilo se je leta 1963 in 1964. Že 13. novembra 1964 je Skupščina občine Maribor Center imenovala komisijo za ogled objekta. Ta se je čez nekaj dni, 26. novembra – bil je četrtek ob 8. uri zjutraj – sestala in ni imela večjih pripomb, zato je zgradba 14. januarja 1965 dobila uporabno dovoljenje. Dom družbenopolitičnih organizacij je bil torej umeščen in urejen v manj kot štirih letih, kolikor je minilo od odobritve lokacije jeseni leta 1961 do izdaje uporabnega dovoljenja januarja 1965.
Poleg kvalitetne, celo nagrajene notranje ureditve Mirka Zdovca je bila zgradba tudi načrtno likovno opremljena. Likovna dela oz. njihove avtorje so izbrali z natečajem – vzhodno stran stavbe tako krasijo vitraži slikarja Janeza Bernika, hodnike pa slike Janeza Vidica in Janeza Šibile pa tudi tapiserija Marija Preglja. Prvotna notranja oprema in del stavbnega pohištva sta delno ohranjena še danes (Lešnik, str. 4).
Na razmeroma velikem platoju ob Maistrovi ulici, ki je kmalu postal nekakšna odprta vhodna kulisa Doma družbenopolitičnih organizacij, danes pa tudi IZUM-a, so leta 1958 postavili Tršarjev spomenik borcem za severno mejo, a so ga ob ureditvi nove zgradbe prestavili na začetek promenade Mestnega parka (Lešnik, str. 4). Na fotografiji iz leta 1963 (Slika 4) spomenik še vidimo na starem mestu, ob dokončani zgradbi ga tam ni več. Odločitev bržkone ni bila le likovna ali urbanistična – spomenik junakom obdobja po koncu velike vojne in zgradba za junake novega časa se najbrž tudi vsebinsko nista čisto ujemala.
Prva prireditev v veliki dvorani nove zgradbe naj bi bil Delovni plenum Festivala Kurirček, ki je potekal 18. in 19. decembra 1964 (Lešnik, str. 6), torej kar slab mesec pred uradno izdajo uporabnega dovoljenja.
Visoki obisk aprila 1969
Ob svojem zadnjem obisku Maribora 25. aprila leta 1969 je v Dom družbenopolitičnih organizacij prišel takratni predsednik SFRJ Josip Broz Tito s soprogo Jovanko. Istega dne zjutraj, bil je petek, je Tito šel na lov na divjega petelina na Pohorje, se nato spustil v mesto na pol tretjo uro dolg razgovor s predstavniki mariborskega družbenega in političnega življenja, nato obedoval v motelu Jezero v Bresternici in se pod večer spet vrnil na Pohorje. Naslednji dan, v soboto dopoldne, je v Zlatoličju slovesno odprl novo hidroelektrarno (Večer, 26. 4. 1969, str. 1).
Tita in njegovo ekipo je ob prihodu v Dom družbenopolitičnih organizacij v fotografski objektiv ujel tudi mariborski fotograf Bogo Čerin, skoraj enaka fotografska podoba dogodka Dragiše Modrinjaka pa se je naslednjega dne znašla na naslovnici Večera. V Mariboru je predsednika Tita pozdravila velika množica ljudi, pripeljal naj bi se s črno limuzino. Na Čerinovi fotografiji vidimo tako Titovo delegacijo kot Mariborčane, ki stojijo pred Hutterjevim blokom ali pa na oknih in balkonih spremljajo visoki obisk. Mimogrede – Josip Hutter, investitor in kratkotrajni lastnik Hutterjevega bloka, ki je prostor vključno z Govedičevo hišo gotovo dobro poznal, je bil ravno takrat že šest let pokojni (datum njegove smrti je 26. april 1963). Umrl je torej v letu, ko so intenzivno gradili monumentalno zgradbo nasproti nekoč njegovega stanovanjskega kompleksa. Tudi ta je v času gradnje konec 30-ih let 20. stoletja veljal za presežnega.
Tita in njegove sta ob obisku v Domu družbenopolitičnih organizacij pozdravila dva pionirčka, v veliki dvorani pa se je sestal z Mirkom Žlendrom, Jožetom Smoletom, Francetom Popitom, Stanetom Kavčičem in drugimi. Na Čerinovi in Modrinjakovi fotografiji jih vidimo, ko ga spremljajo ob vstopu v zgradbo na Prešernovi 17.
Janez Švajncer o Titovem obisku
Janez Švajncer, ki je bil v imenu mariborskih študentov prisoten ob Titovem obisku, o tem na kratko piše v knjigi Odnesla je Drava (str. 225, 226).
»Tako ni bilo nič čudnega, da so tudi mene povabili v Dom družbenopolitičnih organizacij, ko je Tito leta 1969 prišel v Maribor /… / V največji dvorani Doma družbenopolitičnih organizacij smo sedeli vsi, ki smo v Mariboru kaj veljali. Že prej so nam povedali, kako bo vse potekalo. Meni so kar rekli, naj govorim in predstavim mariborske študente /… Tito je vstopil v dvorano, vsi smo vstali in zaploskali. Šel je proti odru in sedel nasproti vsej dvorani /… / To je bil velik dogodek.«
Časopis Večer o Titovem lovu na petelina
Sobotni Večer je 26. aprila 1969 na naslovnici takole uvedel prispevek o predsednikovem obisku v Mariboru 25. aprila 1969 (str. 1):
»Tovariš Tito je včeraj zgodaj vstal, veliko pred svitom. Maribor je bil še zavit v popolno temo, ko se je predsednik republike že odpravljal v pohorski revir na divjega petelina. Bil je vznemirjen kot sleherni strasten lovec, ki odhaja na petelina. Treba je bilo pregledati puško, preizkusiti strelivo. V petelinjem revirju si lovec kaj takega ne more privoščiti.«
Moja srednješolska praksa na Prešernovi 17
Najbrž je bilo leto 1986, ko sem v Domu družbenopolitičnih organizacij opravljala zadnjo srednješolsko obvezno prakso – prva je bila v PIK-u, druga pa v Študentskih domovih. V spominu mi je ostal zgolj anekdotični dogodek, ko sva z leto starejšim dijakom urejala nekakšen bilten. Razmnožene kopije strani sva razvrščala na kupe, da so nastali posamični izvodi, nato jih je bilo treba še poravnati. Da vseh tistih listov ne bi ravnala ročno, so nama dali na voljo praktično električno napravo, ki je liste poravnavala s tresenjem. Reklo se ji je – vibrator. V poročilo o praksi sem pozneje zapisala nekaj takega kot “z dijakom iz višjega letnika sva z vibratorjem urejala bilten“.
Od leta 1990 – IZUM
Od leta 1990 v nekdanjem Domu družbenopolitičnih organizacij domuje IZUM – Institut informacijskih znanosti. Zgradba, ki je med tem tudi sama stara že več kot pol stoletja, je doživela več prenov in eno opazno dograditev. Leta 2015 je bil v uporabo predan prizidek po načrtu arhitekta Petra Kocmuta, ki je prvotno zgradbo svojega strica Ivana Kocmuta povečal na vzhodni strani proti šolskemu igrišču.
Pol stoletja za zgradbo ni posebno dolga doba, večina jih stoji dlje, mnoge tudi večkrat zamenjajo vsebino. Vsebina opisane zgradbe pa se je v obratu družbenih okoliščin menjala samo enkrat, zmogljivost njenega digitalnega spomina pa kljub temu vztrajno raste.
Trajnost grajenega okolja
Rudolfa Holtzerja, Karla Zalokarja, Josipa Govediča, Maistra in borcev za severno mejo, Josipa Hutterja, Tita, arhitektov Ivana Kocmuta in Mirka Zdovca ter drugih, ki se pojavljajo v tem zapisu, ni več. Govedičeve hiše, mizarske delavnice, tovarne čokolade Mirim in trgovine s kurivom tudi ne, prav tako ne nekdanjih družbenopolitičnih organizacij.
Monumentalni stanovanjski Hutterjev blok in prav takšna zgradba IZUM-a pa se še vedno gledata čez Maistrovo ulico na mestu, kjer jo seka Prešernova.
Prispevek pripravila: dr. Jerneja Ferlež
—
Viri:
SI_PAM, Uprava za gradnje in regulacijo 1840–1963, Prešernova 17 in Prešernova 19.
SI_PAM, Zavod za urbanizem Maribor 19. st. –1990, TE II/28.
Univerzitetna knjižnica Maribor, Zbirka drobnih tiskov, zapuščina Boga Čerina.
Lešnik, S. (2015). Maribor v letu 1965, razstava fotografij. Maribor: Pokrajinski arhiv.
Švajncer, J. J. (2000). Odnesla je Drava. Logatec: Vojni muzej.
Vrišer, S. (2002). Maribor v barvah mojega časa. Maribor: Litera.
Večer, 26. 4. 1969.
https://www.kamra.si/mm-elementi/item/bogo-cerin-tito-v-mariboru.html
https://museums.si/sl-si/Domov/Razstave-dogodki/Dogodek?id=463732
https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/dom-druzbenopoliticnih-organizacij-presernova-ulica-17.html
https://ukm.um.si/maistrova-knjiznica
- V nadaljevanju besedila uporabljamo razširjeno ime Dom družbenopolitičnih organizacij, kakor je bilo v rabi pozneje. ↑