Trst je naš – knjižničarski!

http://www.kgz.hr/UserDocsImages/adzija/izlozbe/ev2.JPG?width=800Le kdo bi podvomil, da je la grand dame svetovnega knjižničarstva Eva Verona rojena Zagrebčanka? Kot se spodobi, so njene hrvaške kolegice poskrbele, da njena zvezda upravičeno močno sije na knjižničarskem nebu. Ampak Eva Verona je rojena Tržačanka, njena družina pa je bila del tržaške ali dunajske judovske skupnosti. Pa se mi je nenadoma povezalo nekaj podatkov, ki kažejo Trst kot pravo gnezdo pomembnih knjižničarjev:

tu se je malo pred Verono rodil Mirko Rupel, v njem je služboval Avgust Pirjevec, s Samom Pahorjem sva tukaj odkrila Borisa Anžlovarja in od tod je moja sošolka in pomembna knjižničarka Ana Martelanc. In tudi italijanska bibliotekarska stroka se je obogatila s Tržačani, kot so bili Salomone Morpurgo, Stelio Crise pa tudi Pier Antonio Quarantotti Gambini in Carlo Battisti.

Mirko Rupel, ki je umrl za srčno kapjo na sestanku v Mariboru 20. oktobra 1963, izhaja iz Trsta, tako po očetovi kot po materini (Nabergojevi) strani iz močne proseške družine. V Ljubljano je prišel leta 1919 in doktoriral na slavistiki, kjer sta ga Kidrič in Ramovš usmerila v protestantiko. Učil je na klasični gimnaziji do leta 1946, ko mu je nova oblast zaupala vodenje napol požgane NUK, ki jo je spravil v red, ob tem pa spodbudil strokovni preporod z uvedbo UDK-kataloga, slovenske bibliografije in sodobne knjižnične zakonodaje. Bil je cenjen v UNESCO, kjer je vodil skupino za nacionalne bibliografije. Obiskal sem ga tisto jesen pred nenadno smrtjo z vprašanjem, kako naj ravnam, ko sem kot demonstrator čuval slavno Meinongovo – Vebrovo knjižnico na filozofskem oddelku. Vse o Ruplu ve in je napisala Eva Kodrič Dačič.

Prvi pa je po končani prvi svetovni vojni iz Trsta v Državno študijsko knjižnico, predhodnico NUK, prišel Avgust Pirjevec. Postal je vodja rokopisnega oddelka in naš prvi bibliotekarski teoretik, če tak naziv opravičujeta dve njegovi predvojni knjigi Knjižnice in knjižničarsko delo ter Doneski k slovenski bibliografiji. Italijani so ga leta 1943 odpeljali v tržaško Rižarno in v Montenotte, Nemci pa od tam v Mauthausen, kjer je, tako kot hči Ivica, decembra istega leta preminil. Sin Dušan (Ahac), ki je v Zagrebu študiral gozdarstvo – gozdar je bil že ded v Gorici – je vojno preživel kot znamenit partizan, potem pa se je podal v humanistične vode in smo ga na fakulteti poslušali kot izjemnega predavatelja.

Tržačanka Ana Martelanc, s katero se poznam iz študentskih let, poročila se je s sošolcem s filozofije, že pokojnim Ratkom Ščepanovićem, je v NUK vodila oddelek za visokošolske in specialne knjižnice. Sedaj je jasno, od kod njen talent za knjižničarsko delo, ki ga je opravljala vrhunsko in predano. Za predstavitev njenega doprinosa k stroki bo še čas, sem pa spada zahvala njen in Maji Majovski, ker sta mi pomagali pri razvozlavanju čisto posebne tržaške bibliotekarske zgodbe – zgodbe o Borisu Anžlovarju.

Ob zlatem jubileju ISI (Institute of scientific information) sem v reviji Organizacija znanja (OZ) objavil članek o njegovem ustanovitelju Eugenu Garfieldu, ki se je na moje veliko presenečenje odzval po elektronski pošti.[1] Opozoril me je, da je veliko vlogo pri nastajanju ISI odigral njegov prijatelj Boris R. Anzlowar iz Jugoslavije, in me spodbudil, naj raziščemo njegovo življenje, preden je kot študent medicine prišel »na prakso« v ZDA. Obredel sem vse možne točke po Ljubljani, kjer bi se morali nahajati kakšni podatki o njem, pa nikjer nič. Spomnil sem se, da so študentje medicine morali v višje letnike v Zagreb in res so ga našli v njihovih matrikah, kjer je pisalo, da je rojen Tržačan.

Torej Trst, in tukaj nastopita Ana Martelanc in Maja Majovski, ki sta prepričali zgodovinarja Sama Pahorja, da je Boris R. Anžlovar vreden pozornosti, ker je veliko ime informacijske znanosti oz. knjižničarstva. Profesor Pahor, ki letos praznuje osemdesetletnico, je hitro polovil potrebne vire in razkrila se je napeta in enkratna življenjska zgodba, kakršna se lahko zgodi le v Trstu, na razpotju kultur, ideologij in vojne vihre.

Anžlovar si je začel že zgodaj utirati samosvojo pot, ki jo je moral namerno prikrivati, zato niso presenetljive praznine in presenečenja v biografiji. V Ameriško medicinsko knjižnico je prišel istočasno s prvimi računalniki, ko še nihče ni imel izkušenj, ker pa je bil vajen vsega mogočega, se je pogumno spustil v avanturo; na začetku MEDLARS, potem še ISI in korak za korakom različne računalniške aplikacije za organiziranje znanja. Za kakšnega človeka gre, dokazuje nenavadna poteza, da je star 63 let prišel »poravnat dolg« še na zagrebško medicinsko fakulteto, kjer je pridobil diplomo. Leta 1951 se je v New Yorku poročil z Mariborčanko Miro Požauko in družina je živela v Morrisu, v državi New Jersey. Umrl je leta 1989, več o njem pa bo treba prebrati v OZ[2].

Med pomembnimi tržaškimi italijanskimi bibliotekarji je za nas najbolj zanimiv Salomone Morpurgo, seveda potomec izgnanih mariborskih Judov, ki so si v Trstu ustvarili mogočno gmotno bazo kot bankirji in zavarovalničarji, potem pa tudi kot umetniki, znanstveniki in celo športniki.

Rezultat iskanja slik za salomone morpurgoV Palazzo Brambilla Morpurgo si je mogoče ogledati muzej Morpurgov, je pa tam tudi Tržaška mestna knjižnica. Salomone je bil v mladosti podpornik Oberdanovih nacionalistov v bojih proti Habsburžanom, po doktoratu iz filozofije na rimski univerzi Sapienza pa se je posvetil knjižničarstvu in vodil najpomembnejše italijanske knjižnice: Riccardiano v Firencah, Marciano v Benetkah ter od leta 1905 do leta 1923, do prihoda fašistov, Centralno narodno knjižnico v Firencah. Tržačan je bil tudi Stelio Crise, dolgoletni direktor tržaške univerzitetne knjižnice, po katerem se danes imenuje mestna knjižnica. Pripadal je krogu Tomizze, Magrisa in drugih strpnih intelektualcev ter je s pisanjem o Slavoju Slaviku, ki je aprila 1945 preminil v Mauthausnu, in njegovi sestri Duški, Joyseovi prijateljici, pokazal odprt odnos do Slovencev. Kar pa nikakor ne velja za opevanega tržaškega knjižničarja Piera Antonia Quarantottija Gambinija iz rovinjsko-koprske plemiške družine, ki je bil na čelu protislovanske gonje in propagandist ezulskega gibanja. Mauro Guerrini je napisal študijo o še enem bibliotekarju, Carlu Battistiju, ki si je v Trstu našel soprogo Frido Frenner, sicer pa obnovil popolnoma razdejano goriško knjižnico Isontino in zanjo zbral med prvo svetovno vojno razgrabljeno gradivo. Bil je izredno ploden pisec strokovnih knjig o knjižničarstvu in je na univerzi v Firencah leta 1925 ustanovil prvo katedro za bibliotekonomijo in bibliografijo, ki je kmalu prerasla v Visoko šolo za bibliotekarje in arhiviste, eno prvih v Evropi.

Ne bom delal kakšnih prenagljenih sklepanj o ugodni klimi za knjižničarstvo v Tržaškem zalivu, o vplivu kraškega terana na sicer mukotrpno katalogizacijo in ne bom knjižničarstva povezoval s »kofetarstvom«, katerega nesporna evropska prestolnica je Trst. Se je pa treba spomniti, da je bil Trst svoj čas odprto in izredno napredno mesto, kjer je bilo novatorstvo dobrodošlo in so znali ceniti dobro organizirano znanje. S tem pa smo že pri knjižničarstvu.

Prispevek pripravil: mag. Franci Pivec

  1. Pivec, Franci: Eugene Garfield – 50 let dokumentiranja znanosti. V: Organizacija znanja, letn. 12, zv. 2 (2007), str. 68–74.
  2. Pivec, Franci, Pahor, Samo: Boris R. Anžlovar – prvi Slovenec v informacijski znanosti. V: Organizacija znanja, letn. 15, zv. 1–2 (2010), str. 42–47.

Prispevek iz cikla Založeni zapiski o manj znanih stvareh iz slovenskega knjižničarstva, ki ga ustvarja mag. Franci Pivec.

 

Dodaj odgovor