Z globoko žalostjo smo se v četrtek, 23. 7. 2026, na pobreškem pokopališču poslovili od naše cenjene sodelavke mag. Apolonije Marolt Zupan, ki je pomemben del svoje poklicne poti posvetila razvoju in kakovosti bibliografskih ter informacijskih storitev v IZUM-u. S svojim strokovnim znanjem, natančnostjo, odgovornostjo in pripravljenostjo pomagati je zaznamovala delo sodelavk in sodelavcev ter številnih uporabnikov sistemov COBISS in SICRIS.

»Življenje ni merjeno s časom, temveč s sledmi, ki jih pustimo v srcih drugih.«

Apolonija, ki smo jo klicali Polona, je bila v IZUM-u zaposlena od 1. 8. 2002, nazadnje v sektorju Programska oprema, v skupini Bibliografije. Pred zaposlitvijo v IZUM-u je delala v Knjižnici tehniških fakultet Univerze v Mariboru (7. 1. 1999−31. 7. 2002).

Sodelavke in sodelavci smo jo poznali kot natančno, strokovno in srčno osebo, ki je svoje znanje nesebično delila z drugimi. Na strokovna vprašanja je vedno iskala premišljene in argumentirane odgovore, ob tem pa ni pozabila na pomen sodelovanja in spoštovanja. Njena strokovnost je bila cenjena tako med sodelavci kot med številnimi uporabniki storitev, pri katerih je s svojim delom pustila neizbrisen pečat. Sodelovala je tudi pri prenosu znanja in redno spremljala mednarodne strokovne trende na področju knjižničarstva in informacijskih znanosti ter svoje izkušnje delila v strokovnih prispevkih, poročilih in na izobraževanjih.

Izgubili smo sodelavko, zanesljivo sogovornico, ki je s svojo umirjenostjo, predanostjo in človeško toplino bogatila naše delovno okolje. A Polonino življenje je bilo mnogo širše od njenega poklicnega delovanja. Svojo radoživost in neustavljivo življenjsko energijo je izražala na najrazličnejše načine.

Bila je plesalka tanga, navdušena kolesarka, pohodnica, vrtnarka in ljubiteljica gora ter narave. Rada je imela morje, jadranje, potovanja in druženja s prijatelji. Uživala je v številnih športih, od tenisa, odbojke in badmintona do smučanja, teka na smučeh in kung fuja. Oboževala je bobnanje in afriško glasbo, pa tudi noben večji rock koncert ni minil brez nje.

Odlikoval jo je izreden smisel za humor. Za sodelavke in sodelavce, ki s(m)o praznovali okrogle jubileje ali odhajali v pokoj, je napisala številne hudomušne in duhovite verze, ki so vedno izvabili nasmehe. Fotoaparat je bil njen zvesti spremljevalec, skozi objektiv pa je znala ujeti številne nepozabne trenutke in tako ustvarila bogato zbirko lepih spominov.

Njena radovednost in vedoželjnost sta jo vodili na številna življenjska področja. Nikoli ni nehala raziskovati, spraševati in odkrivati novega. Skratka (njena priljubljena beseda): želela je vedeti, videti, poskusiti in razumeti vse.

Draga Polona, hvala za vse, kar si prispevala naši ustanovi, stroki in ljudem, s katerimi si delila svojo življenjsko pot. Ohranili te bomo v spoštljivem in hvaležnem spominu. Tvoja strokovnost, vedrina, prijaznost in življenjska energija bodo ostale v naših mislih ter v srcih vseh, ki smo te poznali in imeli radi.

Besedilo pripravile: dr. Ema Dornik, Lidija Curk, Katarina Majer in Breda Emeršič