V spomin legendarni AKF

Žarek dneva: v torek predstavitev avtobiografije največje živeče ... Za okrajšavo AKF sem nekoč dobil dovoljenje same Aleksandre Kornhauser Frazer (26. september 1926—17. maj 2020), ko sem ji v šali omenil, kako njena slika na televizijskih ekranih postane miniaturna, ko morajo pod njo napisati vse njene titule, ime in oba priimka ter funkcije. Srečeval sem jo več kot pol stoletja in bil občasno tudi njen sodelavec v različnih aktivnostih, pa vseeno ne vem, kaj bi v orisu njenega življenja dal na prvo mesto.

Prizadevanje za veljavo Slovenije: Njena profesorica na Poljanski gimnaziji Angela Piskernik jo je usmerila v narodnoosvobodilno gibanje in tistega najlepšega maja 1945 je devetnajstletna po štirih letih okupacije razglasila Škofjo Loko za osvobojeno in tudi vse njeno delovanje pozneje nosi pečat ljubezni do domovine. Pred nekaj leti je na partizanski proslavi v Dobrniču rekla, da »sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, ampak edino z ljubeznijo«.

Učiteljsko delo: V Kranju jo je leta 1946 dr. Stanko Gogala sprejel na učiteljski tečaj, na dodatnem ptujskem tečaju jo je Emilija Mlakar Branc – prva diplomantka matematike na ljubljanski univerzi – za vse življenje posvetila v logično mišljenje, a vseeno je morala narediti še celotno učiteljišče. Nato je bila učiteljica v Dobu in Kamniku in se končno preko neizogibne gimnazijske mature prebila do legendarne Fife (prof. Marije Perparjeve) na kemijo, ki je postala njen poklic. Prvič sem jo srečal kot direktorico Pedagoške akademije, ko je bila zasuta s projekti za boljšo osnovno šolo.

Znanstveno delovanje: Doktorat o rženih rožičkih v prid farmacevtske industrije, zanjo tudi raziskave alkaloidov, plantaže kamilic pod Kilimandžarom za Kenijce, mikrokapsuliranje za grafično industrijo, ravnanje z okolju nevarnimi snovmi in desetine drugih raziskav in projektov doma in po svetu. Velikega pomena pa je bila ustanovitev Mednarodnega centra UNESCO za kemijske študije, ki sem ga spoznal od blizu, saj sem nekaj let vodil njegov svet ter na ta način izvedel za številna, z zavistjo motivirana nagajanja.

Politika: Bil sem član »njenega« odbora za prvi slovenski visokošolski zakon, kot podpredsednica vlade je podpirala nastanek mariborske univerze, po Kavčičevem padcu pa se je preusmerila v mednarodne projekte Svetovne banke, Unesca in Evropske unije ter si ustvarila izjemen ugled strokovnjakinje za izobraževalno in raziskovalno politiko.

Za IZUM je pomenljivo njeno delovanje na področju informatike. Najprej se je treba spomniti na pristop programiranega pouka v šestdesetih, ki ga je uvajala pri naravoslovnih predmetih. To je čas pred prihodom računalnikov in za informacijsko podporo upravljanju znanja in učnih sekvenc je bila na razpolago le dokumentalistika, zato se je vključila v razvoj centrov INDOK, kjer so delovali Spanring, Šlajpahova, Kokole, Levovnikova, Jakopin, Kuštrinova, Kanič in drugi. Toda situacija se je kaj kmalu spremenila: leta 1971 je Slovenija kupila ogromen CDC Cyber 72 in Republiški računalniški center je od 14 terminalov enega ponudil univerzi. Zanj se je zanimala le AKF, zato se je znašel v kleti na Vegovi, ki pa so jo morali temeljito preurediti, ker je bila nevarno okolje za »zdravje« stroja. Pridružili so tudi Bratko, Benkovič, Rajkovič in drugi in informatika se je hitro potrdila kot neločljiva sestavina raziskovanja in izobraževanja, kar mnogim še danes ni jasno. V Kavčičevi vladi so že leta 1972 podprli projekt »Zasnova sistema znanstveno-strokovnih informacijskih in dokumentacijskih dejavnosti v Sloveniji«, ki pa je v Popitovih ideoloških napadih na »tehnokratske težnje« hitro usahnil. Leta 1986 so s »Projektom ZTI« poskusili še enkrat v okviru Skupnosti za znanstveno in tehnično informiranje, vendar spet neuspešno. Ko je Seljakova ekipa ob izteku osemdesetih ponudila podoben, toda veliko celovitejši projekt predsedniku zvezne vlade Markoviću, pa so se stvari čudežno sestavile na pravi način. V Raziskovalcu je leta 1995 zapisala: »Stroji in žice med njimi, tudi programska oprema, so le dragocena podpora za človeški intelektualni potencial. Pri tem ne gre le za umske zmožnosti posameznikov, temveč vse bolj za njihovo združevanje v skupinsko inteligenco.« Z nedeljenim odobravanjem je spremljala IZUM pri razvoju bibliografskega informacijskega sistema in servisov v COBISS in prepričevala prvega ministra za znanost Tanciga, da ga je treba v novi državi nemoteno razvijati dalje.

S svojo ekipo (Vrtačnik, Glažar, Boh, Benkovič in drugi) je razmah informacijske in komunikacijske tehnologije izkoristila za odkritja na metaravni metodologije, kjer se na podlagi kognitivne teorije in z upravljanjem vse večjih množic informacij začnejo izrisovati vzorci znanja; ne zgolj eksplicitnega znanja, ki ga na podlagi dokumentov hranijo in prikazujejo knjižnice, ampak tudi tacitnega, skritega v človekovi izkušnji – slednjega je stokrat več kot prvega. S tem so pridobili »orodjarno«, ki se je izkazala za uporabno tudi pri najbolj kompleksnih problemih, kakršni so razvijanje novih proizvodov, ekologija in trajnostni razvoj. Pri tem so si pomagali z zasnovo ekspertnih sistemov, s še eno iznajdbo iz »realkine kleti«. Morali pa so se rešiti »svete krave« – disciplinarnosti – in priznati, da so relevantni problemi za človeka in družbo vedno multidisciplinarni.

AKF je z delčkom svoje osebnosti za zmeraj ostala učiteljica, zato je metodološke inovacije sproti presajala v pedagoško paradigmo in nastal je eksperiment »Pamet je boljša kot žamet«.

Uvajanje otrok v naravoslovje, kot ga je zasnovala AKF, je vzbudilo veliko pozornost pri mnogih najuglednejših znanstvenikih po svetu in na njihova priporočila so pristop sprejeli v nekaterih šolskih sistemih v Skandinaviji, na Japonskem, pri nas pa pač ne. Kako navdušeni so bili učitelji, sem doživel v Trstu, kjer je imela AKF demonstracijo pred polno dvorano slovenskega gledališča.

Jacques Delors jo je v začetku devetdesetih povabil v komisijo, ki je za UNESCO pripravila znamenite usmeritve za šolo 21. stoletja, pri nastanku katerih so sodelovali prvaki, kot so Prigogin, Sagan, Attenborough, Swaminathan. Bila je zelo aktivna udeleženka in uspela je z mnogimi predlogi, enega pa so zavrnili kot popolnoma utopičnega: da bi učbenike zgodovine pisale skupaj avtorske ekipe iz sosednjih držav (Nemci in Francozi so temu celo prisluhnili).

V Sloveniji knjiga ni bila deležna primerne pozornosti, čeprav jo je na prvi Blejski forum oktobra 1996 prišel predstavit sam Delors, takrat še predsednik Evropske komisije. AKF je ravnanje slovenskih oblasti ocenila domala kot škandal in to isto bi lahko rekli za ignoranco, ki jo je v strokovnih krogih doživela sama vsebina knjige. Eni so pojasnjevali, da so bile usmeritve preveč pred časom, nekateri pa so se vendarle vprašali, kje pa smo mi.

In za konec še dve njeni misli, ki ju bomo gotovo še dolgo pomnili: »Slava ima skoraj iste črke kot slama, pa tudi vname se enako hitro, a tudi ugasne.« Pa še: »Ženske morajo narediti vse dvakrat bolje od moških, toda na srečo to ni pretirano težko.«

Prispevek pripravil: mag. Franci Pivec