Dr. Tvrtko Šercar kljub častitljivemu življenjskemu jubileju vsak dan prihaja na Institut informacijskih znanosti v Mariboru, kjer ima še zmeraj svoj delovni prostor z računalnikom. Tam študira, razmišlja in piše, kar ga v življenju resnično veseli in izpolnjuje. Ta zapis, ki predstavlja le skico njegove bogate poklicne poti, objavljamo na njegov rojstni dan. S tem mu izrekamo spoštovanje in priznanje za njegov prispevek pri snovanju, razvoju in obstoju IZUM-a in mu iskreno voščimo: Vse najboljše!
Korenine v sremski ravnici
Tvrtko Šercar, ki je v zrelih letih v svojem krstnem listu našel še ime Matija, se je rodil 27. marca 1939 v Šaptinovcih, ker so njegovo mamo, napredno učiteljico, tja odrinile konservativne oblasti. Otroška leta je preživel na premožnem očetovem domu v šokadijskih Soljanih. To je odprt svet Srema, ki si ga v ozke doline zagledani Slovenci kar težko predstavljamo. Kulturne korenine te dežele so globoke in segajo do neolitskih Vinče in Vučedola ter antičnega in srednjeveškega Sirmiuma itd. Sekereševa »arheologija« slovanskih jezikov odkriva, da so na tem področju nastajali tako ekavski in ijekavski kot tudi ikavski govori (zvezda, zvijezda, zvizda). Zaradi Turkov je bila na spodnji strani davne rimske ceste (kasneje je na isti trasi nastal »autoput«) organizirana Vojna krajina in Tvrtkovi kraji še danes med ljudmi veljajo za Cvelferijo (območje devetih vasi, kjer je bila v času turških vpadov dvanajsta stotnija), ki se nikoli ni pustila ukloniti zavojevalcem. V Sremu so se svobodneje kot drugod pretakale različne etnije in verske sekte, vključno z bogomili, patareni in katarci. V duhu medverske strpnosti đakovskega škofa Strossmayerja se je tukaj udomačila tudi starokatoliška cerkev, ki jo je vodil visoko izobražen Tvrtkov oče, žrtev nepremišljenih obračunov novih sil ob koncu II. svetovne vojne. Vse to šteje, ker gre za sestavine identitete kot nenehne teme samoizpraševanja, prek katerega se posameznik vrašča v časovni in prostorski kontinuum, in za Tvrtka je to pomembna stvar.
Pot do izobrazbe
Tvrtkova pot do izobrazbe ni bila enostavna in samoumevna. Brez socialne občutljivosti povojne družbe ne bi mogel do dragocenega humanističnega gimnazijskega znanja. Nakar še »luksuzna« izbira študija filozofije, intelektualno privlačne, a ideološko tvegane in gmotno nedonosne. Diplomiral je leta 1962 na Filozofski fakulteti v Zagrebu, doktoriral pa leta 1986 na Fakulteti za politične vede Univerze v Beogradu.
Prva zaposlitev – Institut za zgodovino delavskega gibanja
Prvo zaposlitev po diplomi je Tvrtko Šercar nastopil na Institutu za zgodovino delavskega gibanja (Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske), ki se je leta 1961 formiral iz zgodovinskega oddelka Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške, njegov direktor pa je bil dotedanji general JLA Franjo Tuđman. Ironija usode je hotela, da je ta človek večkrat posegel v Tvrtkovo življenje, začenši s smrtjo Tvrtkovega očeta. Institut je bil velika organizacija z več kot sto zaposlenimi in mladega filozofa so hitro postavili za vodjo oddelka za kulturno zgodovino in razvoj marksistične misli. Začelo se je obdobje kritičnega presojanja uspešnosti dotedanjega razvoja Jugoslavije in smeri njenega nadaljnjega razvoja, kar je sprožilo polemike med zagrebškimi in beograjskimi raziskovalci, ki so kulminirale z afero Žanko. Padec Rankovića je navidezno potrdil zagrebške kritike unitarizma in srbskega hegemonizma, vendar je bilo Tuđmanovo sklepanje glede tega preveč radikalno. Zmotil se je, ko je mislil, da je nastopil čas za kritiko Sovjetske zveze, ki jo je objavil dr. Mihajlov s Filozofske fakultete v Zadru, kjer je Tuđman prav takrat doktoriral. Kot direktor je moral odstopiti tudi zato, ker ga večinski del kolektiva ni upal podpreti. Tvrtko Šercar pa je to storil, zato si je moral poiskati drugo službo.
Druga zaposlitev – Matica hrvaška
Proti koncu šestdesetih se je začelo vse vrteti okoli Matice hrvaške[1]. Pavletić ugotavlja, da je kritiko tedanjih družbenopolitičnih razmer na Hrvaškem in v Jugoslaviji generirala trojka, in sicer ob Matici hrvaški še študentsko gibanje in reformisti v Zvezi komunistov Hrvaške, Salaj pa dodaja še Matico izseljencev pod vodstvom Vece Holjevca. Tako sta se začela hrvaška pomlad (hrv.: hrvatsko proljeće) in množično gibanje (hrv.: maspok, masovni pokret). Matica hrvaška nas zanima predvsem zato, ker je tam nadaljeval svojo poklicno kariero Tvrtko Šercar. V Matico hrvaško je prišel leta 1969, ko je imel 30 let, kar je prava starost za življenjske odločitve. V novo službo se je Tvrtko podal z ogromno energije. Izbrali so ga za poslovnega tajnika Matice, in ko so drugi bolj ali manj samo govorili, je on gradil mrežo več sto podružnic doma in po svetu, s 50.000 člani in desetinami časopisov, med katerimi je imel Hrvatski tednik naklado skoraj 200.000 izvodov. Ko so začeli še študentje množično korakati po cestah, se je iz skoraj že upokojenskega statusa na Brionih reaktiviral Josip Broz in oponesel Savki Dabčević-Kučar, reformistični voditeljici Zveze komunistov Hrvaške: »Matica hrvaška vam je zrasla v paralelno partijo.« Prevratniški instinkt je Josipu Brozu govoril, da je država, ki jo vodi, na prelomnici, ker je že zdavnaj potekel čas vsesplošnega zmagovalnega navdušenja po končani vojni in bi morala Jugoslavija bolj jasno izrisati svoj demokratični profil. Je bil to morda tudi poslednji čas, da bi se mozaično pisana, a strašno zapletena Jugoslavija obdržala pri življenju? Toda zbrale so se stare sile in od znotraj porezale vse poganjke moderne politike, kot je to na Češkoslovaškem od zunaj naredil Brežnjev. Na potezi sta bili vojska in policija, sledili so prepoved delovanja, zaslišanja in zapori. Vodstvo Matice hrvaške je odstopilo, Tvrtko pa je v šestčlanskem odboru ostal operativec za tekoče posle in praktično zaprt na delovnem mestu, kjer ga je mesece in mesece zasliševala Udba. Črni dan za Matico hrvaško, 11. januar 1972, je Šercar leta 1990 popisal v časopisu Oko, kjer lahko preberemo, da se je policijska obravnava končala šele avgusta 1973, ko je moral Tvrtko sam sebi podpisati odločbo o odpovedi delovnega razmerja. V tem obdobju so se v njegovi družini rodili hčerki Gabrijela in Judita ter sin Borna.
Tretja zaposlitev – Referalni center Vseučilišča v Zagrebu, pozneje Institut informacijskih znanosti v Zagrebu
Novo poglavje Tvrtkovega življenja se je začelo spomladi 1974, ko se je zaposlil v Težakovem Referalnem centru (RC) zagrebške univerze. Za Jugoslavijo nenavadna visokošolska organizacija je bila zanimiva tudi za nas, Mariborčane. Zamišljali smo si jo kot informacijsko presečišče bodoče univerze. Izza vsega je bila renesančna pojava Varaždinca in doktorja kemije Boža Težaka, ki je doktoriral v Ljubljani in je akademski tradicionalizem prehiteval »po levi in po desni«. Začel je že leta 1951, ko je na »Tehniki« (Jugoslavija je takrat po nemškem vzoru ločevala »staro« univerzo in »nove« tehniške visoke šole) ustanovil Mednarodno stalno razstavo tuje literature (ISIP), kar je Zagrebu prineslo veliko prednost pri dostopu do sodobne študijske literature. Ko so se univerze znova integrirale, je prišel ISIP v sestavo rektorata Vseučilišča, Težak pa je izposloval še priključitev Centra za študij bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti (CSBDIZ). Tako je leta 1967 nastal Referalni center.
Posebno pozornost si zasluži koncept in poimenovanje zagrebškega knjižničarskega študija, ki je nastal že nekaj let prej in vsebuje (poleg arhivistike in muzeologije) pojem »informacijske znanosti«, kar je po Šercarjevem mnenju sploh prvo takšno poimenovanje visokošolskega študija na svetu. Težak si je ta CSBDIZ zamislil »kot institucionalno znanstveno osnovo, inštrukcijski in demonstracijski dispozitiv in kot klinično ustanovo«[2].
Tvrtko Šercar, najprej kot strokovni sodelavec in kar hitro kot tajnik (izvršni direktor) RC, je bil eden od ključnih uresničevalcev Težakove vizije informacijske znanosti kot uporabne znanosti, temelječe na filozofiji informacij. Tvrtkovo raziskovalno delo v Referalnem centru se je začelo z razčlenjevanjem modela UNISIST za diseminacijo informacij, ki ga je kakšno leto pred tem objavil UNESCO. Osredotočil se je na znanstveno komuniciranje in na znanstvene časopise, o čemer je že leto po prihodu objavil dva odmevna znanstvena članka: v Scientia Yugoslavica članek o asociaciji znanstvenih društev[3] na Hrvaškem in v Naših temah članek o primarnih znanstvenih periodičnih publikacijah v SFRJ[4]. S še enim sodelavcem – Miroslavom Tuđmanom – sta razvijala model INDOC-centra za kulturo. V naslednjih letih je objavil ključne študije o karakteristikah primarne znanstvene periodike v Jugoslaviji in vse te raziskave so bile snov za doktorsko disertacijo o komunikacijski filozofiji znanstvenih časopisov, ki je leta 1988 kot knjiga izšla pri založbi Globus.
Leta 1989 se je Referalni center preoblikoval v Institut informacijskih znanosti pod vodstvom dr. Tvrtka Šercarja. V spremembah, ki so sledile osamosvojitvi Hrvaške, si je vlada takšno ustanovo zamislila kot svojo agencijo ter ustanovila Hrvaško informacijsko dokumentacijsko in referalno agencijo (HIDRA), ki pa je kmalu prenehala delovati. Nadomestil jo je Digitalni informacijsko-dokumentacijski urad. Že v času nastajanja zagrebškega Instituta informacijskih znanosti pa je prišlo do navezave stikov z Računalniškim centrom Univerze v Maribor (RCUM), in sicer ob projektu Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije (SZTIJ), skoraj edine pametne iniciative, ki jo je še zmogla razpadajoča država. O sodelovanju, namesto o konfliktu, sta se direktorja obeh organizacij – dr. Šercar in mag. Tomaž Seljak – prvič pogovarjala 16. septembra 1988 na terasi hotela Moskva na beograjskih Terazijah. Ker Seljak nikoli ni izgubljal časa, je že naslednje leto pripeljal dr. Šercarja v RCUM na Smetanovo ulico v Mariboru kot pogodbenega sodelavca. In ker so se v Zagrebu dogodki razvijali neugodno za tamkajšnji Institut informacijskih znanosti, sta se tako njegov direktor kot ime ustanove naslednje leto preselila v Maribor.
Četrta zaposlitev – IZUM
Tvrtkova zgodba se tako od leta 1989 naprej, torej že 35 let, nadaljuje v Mariboru in je znana vsem starejšim Izumovcem. Dobro je dokumentirana v reviji Organizacija znanja in tako se o njej lahko poučijo tudi mlajši sodelavci. Le brati je treba dr. Šercarja. O letih, ki smo jih doživljali kot kolektiv pod IZUM-ovo streho, pa naj jubilantu vsak od sodelavcev sam podari lastno refleksijo o skupnih doživetjih in dosežkih.
Mag. Tomaž Seljak, prvi direktor IZUM-a, se začetkov sodelovanja z dr. Tvrtkom Šercarjem spominja tako:
»S Tvrtkom sva se spoznala leta 1988, ko sem bil jaz predstojnik Računalniškega centra Univerze v Mariboru (RCUM), on pa direktor Referalnega centra Sveučilišta u Zagrebu, ki je po naročilu takratnega Zveznega komiteja za znanost, tehnologijo in informatiko v Beogradu maja 1988 izdelal Študijo izvedljivosti izgradnje Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije (SZTIJ). Ko smo v RCUM-u avgusta 1988 pripravljali prijavo na razpis navedenega zveznega komiteja za izbiro generalnega izvajalca izgradnje SZTIJ do leta 1991, smo kot ključna partnerja (podizvajalca) prepoznali Jugoslovenski bibliografski institut v Beogradu in Referalni centar Sveučilišta u Zagrebu. Z obema smo sklenili preliminarni sporazum o pripravljenosti za sodelovanje pri realizaciji nalog generalnega izvajalca izgradnje SZTIJ, ob tem pa se je Referalni centar Sveučilišta u Zagrebu na razpis prijavil tudi samostojno (s pripisom, da velja tudi prej omenjeni sporazum).
Po predstavitvi prijav zveznemu ministru za znanost, tehnologijo in informatiko, dr. Božidarju Matiću, v Beogradu, 16. septembra 1988, sva se s Tvrtkom dobila na kavi pred hotelom Moskva na Terazijah in potrdila interes za nadaljnje sodelovanje. Pričakovano odločitev o izbiri RCUM-a za generalnega izvajalca izgradnje SZTIJ do leta 1991 je navedeni zvezni komite sprejel 21. septembra 1988, prva pogodba o projektiranju in izvedbi del pa je bila podpisana oktobra 1988, ko je RCUM prevzel tudi funkcijo informacijskega servisa SZTIJ. Referalni centar Sveučilišta u Zagrebu se je konec leta 1988 statusno preoblikoval v Institut informacijskih znanosti, plodno sodelovanje RCUM-a z njim in z Jugoslovenskim bibliografskim institutom v Beogradu pri izvajanju aktivnosti projekta SZTIJ pa je nekje proti koncu leta 1989 botrovalo podpisu pisma o nameri združitve v enovito organizacijo s tremi organizacijskimi enotami (Maribor, Zagreb, Beograd). Slednje se je (zaradi spremenjenih političnih razmer) leta 1990 izkazalo za neizvedljivo. Neodvisno od tega sva se s Tvrtkom dogovorila, da se preseli v Maribor in zaposli v RCUM-u, kar se je 1. 4. 1990 tudi zgodilo. Junija istega leta je bil tudi RCUM statusno preoblikovan v Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru (IZUM).
Tvrtko je bil pri uresničevanju ciljev projekta SZTIJ in zatem COBISS.Net dolgo moj nepogrešljiv pomočnik in svetovalec. Obdržal sem ga v spominu kot zelo lojalnega sodelavca in deloholika, ki se ni ustrašil nobene naloge, kar najbolje dokazuje njegov prevod Anglo-ameriških katalogizacijskih pravil leta 2004.«
Peta zaposlitev – branje, kontemplacija, poezija
Dr. Tvrtko Šercar se v znanstveno-strokovnem in literarnem ustvarjanju skoraj enakovredno izraža v hrvaščini, svojem maternem jeziku, in v slovenščini. Kot pravi sam: »Izgnanstvo in samoizgnanstvo običajno vključujeta hrepenenje po vrnitvi domov, vendar smo nekateri doma tudi v diaspori.« (Locutio 10)
V nadaljevanju slavljenca predstavljamo z besedami, ki so njegove. Citate smo izbrali iz gradiva, objavljenega in dostopnega v spletni reviji Locutio, poudarke pa smo lažje izbrali tudi zato, ker smo smeli prebrati tudi nekaj rokopisnega (še neobjavljenega) pisanja.
- »Ponavadi govorim; če me hočete »spoznati« in vedeti, kaj počnem, ni lažje naloge, kot da se pozanimate in preberete tisto, kar pišem in kar objavljam. Za nas, ki si prizadevamo nekaj ustvariti, je tisto, kar nas bo preživelo, tudi del osnove, na kateri gradimo svojo identiteto.« (Locutio 104)
- »Pišem, ker so besede močne in večne! O moči besed je v Pančatantri zapisano, da podrto drevo lahko znova zraste, rana od sablje zaceli, vendar ‘rana’, ki jo povzroči beseda, ne zaceli nikoli!« (Locutio 90)
- »Kar pa se tiče pomena, avtor pusti bralcu največjo svobodo. Knjiga je svojevrstna optična naprava, ki omogoča, da bralec razbere tisto, česar brez knjige ne bi videl v sebi. Tako je vsak bralec pravzaprav bralec samega sebe in ko v sebi prepozna tisto, kar mu knjiga govori, je to dokaz njene ‘resničnosti’. Razlike v razumevanju pomena potemtakem lahko pripišemo bralcu, ne avtorju.« (Locutio 90)
- »Tretja ura je / Pesem nastaja iz sebe same / Brez misli / Kot igra znakov / Zasvojenost z nočjo je na višku / Zasvojenost s seboj na vrsti …« (Proksimianov prijatelj, Locutio 61)
- »Spočitavaju mi, prijatelju, / da pjevam samo o erosu i smrti …« (Vreme umiranja, zbirka Mariborski kancioner)
- »Lekciju da se od samoče / ne može uteči / očito nikada neču naučiti / Samoča je stvarna / poput smisla biti.« (Valcer smrti, zbirka Mariborski kanconier)
- »Jučer, danes, sutra / smrt je naša glavna briga / do kraja vremena« (Uživaj sad, zbirka Mariborski kancioner)
- Na mariborsko literarno sceno je Tvrtko Šercar vstopil leta 2005, ko je izdal pesniško zbirko Nebesko splavdenje, leta 2014 pa ji je sledila še zbirka pesmi Mariborski kanconier. Med njegovimi pesniškimi motivi ima vidno mesto erotika, prav tako minevanje, samota in smrt.
Prispevek sta pripravila: mag. Franci Pivec in dr. Renata Zadravec Pešec
-
- Njen uradni naziv je Matica Hrvatska, vendar prav Šercar opozarja, da gre za pridevnik, ki ga je treba pisati z malo začetnico, saj velika začetnica sugerira, da gre za institucijo države, ne pa za društvo, kar v resnici je. V Sloveniji problema ni, ker ima naša matica od ustanovitve uradno ime Slovenska matica. ↑
- Karizmatičnega profesorja smo v IZUM-u počastili tako, da smo leta 1997, ob devetdesetletnici njegovega rojstva, organizirali mednarodni znanstveni sestanek Težak – začetek informacijske dob. ↑
- Šercar, Tvrtko. U prilog osnutku Asocijacije znanstvenih društava u SR Hrvatskoj. Scientia Yugoslavica. 1975, let. 1, zv. 1, str. 11–15. ISSN 0350-686X. ↑
- ŠERCAR, Tvrtko. O novim formama znanstvenih časopisa : (Uz pojavu prvog broja časopisa “Scientia yugoslavica”). Naše teme : časopis za društvena pitanja. 1975, vol. 19, no. 6, str. 1080–1086. ISSN 0547-3144. ↑