Ali je kdo, ki ne pozna Hale Tivoli, dograjene leta 1965, in svetovnih prvenstev v njej: Daneuova košarka, Cerarjeva gimnastika in drugi športi? In morda še kdo pomni, da jo je v resnici krstil džezist Louis Armstrong, še bolj redki pa, da se je v njej zgodilo eno največjih znanstvenih srečanj pri nas: 5. Svetovni računalniški kongres. Prvič izven zapriseženega ‘Zahoda’ in z daljnosežnimi posledicami za prodor nove tehnologije, a tudi za politični razvoj Jugoslavije, ker je informacijsko-komunikacijska tehnologija na Slovenijo vplivala bolj kot druge (Pivec, Rajkovič, Jus, 2004).
Pobudnik zgodovinskega svetovnega računalniškega kongresa v Sloveniji (leta 1971) je bil eden od pionirjev svetovnega računalništva in takratni predsednik IFIP Heinz Zemanek (na fotografiji), ki je svojo mladost preživljal v Domžalah, leta 2006 pa je bil tudi IZUM-ov gost v Mariboru.
Pred leti je naša ‘etična sekcija’ IFIP sestankovala v prostorih poljske akademije znanosti v Varšavi, od koder iz sredine petdesetih izvira zanimiva anekdota: pri izdelavi domačega ‘elektronskega računskega stroja’ ZAM1 (beseda kompjuter je bila v celem vzhodnem bloku prepovedana) je bil za utrjevanje kar tisočih instaliranih vakuumskih cevi zelo pripraven pripomoček iz lateksa, ki se v lekarni naroči šepetaje, in zanimivo, da vsega vajena pani magistra niti ni bila toliko začudena nad količinami, kot nad dejstvom, da to na naročilnico nabavlja metuzalemska akademija znanosti. S tem bi rad le spomnil na čase, ko računalnika nisi mogel dobiti v trgovini, ampak si ga moral narediti sam.
Računalnik – naredi sam!
Beograjčan Tihomir Aleksić je v Pupinu sestavil CER-10, najuspešnejši graditelj računalnikov ‘naredi sam’ pa je bil konec petdesetih let Zagrebčan Branko Souček (Frković in dr., 2016). Zakonca Stiglic z mariborske Visoke tehniške šole (VTŠ) sta mi povedala, da sta si prvi računalnik tudi onadva naredila sama in sta ga vse do selitve iz Maribora ljubeče hranila v drvarnici. Iz spominov enega od očetov računalniške industrije Herberta Groscha pa sledi, da je bilo v začetku šestdesetih let na zahodnem trgu že 90 tipov industrijsko izdelanih računalnikov (Grosch, 1991). Jugoslavija je lahko segala po tej ponudbi, ker jo je State Department obravnaval enako kot Finsko v sivi coni zunaj sovjetskega vpliva (Milivojević, Pavlov, 2012). Ponekod v Jugoslaviji so to obžalovali, ker jim je bila bolj všeč sovjetska Strela (osrednji računalnik, ki so ga v Sovjetski zvezi izdelovali od leta 1953 do 1957, a je bil obravnavan kot najstrožja državna skrivnost (Kitov, 2014).
Strateški pomen računalnikov
Pogled na računalnike je bil tudi pri nas dolgo časa ‘strateški’, kar je pomenilo centralističen. Računalniki so bili proč od oči javnosti pod okriljem vojske in notranjih zadev. Prvi javni IBM 705 je direktor Dolfe Vogelnik namestil v Zvezni zavod za statistiko za potrebe popisa prebivalstva 1961 in v Beograd vabil tudi entuziaste iz Slovenije, saj je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in po moči (40 KB operativnega spomina) šesti v Evropi.
Njegovo zamenjavo z IBM 360/50 je leta 1969 spet za potrebe naslednjega popisa nabavil Slovenec Ante Novak, na fotografiji z odprtja pa so še drugi slovenski ‘botri novih tehnologij’ (Novak, Vogelnik, predsednik zvezne vlade Ribičič, Osolnik, Bulc), kar kaže na visoko stopnjo zavedanja o pomenu informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT).
Slovenija sama je iskala poti, kako priti do pravega računalnika in precej presenetljivo so leta 1962 na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko izbrali ‘outseiderja’ Zusejev Z-23, kar si razlagam s tem, da sta direktor inštituta Anton Kuhelj in Konrad Zuse zelo verjetno prijateljevala kot pomembna aeronavtika, poleg tega pa so naši znanstveniki ta stroj poznali iz ETH v Zürichu (Švicarske državne tehniške visoke šole) in nemških univerz. Zuse je tovarno v Bad Hersfeldu takrat že prodal Siemensu, s katerim je sodelovala Iskra, ki je sofinancirala nakup. Z-23 torej zaznamuje začetek računalniške ere v Sloveniji, ustanovljen je bil Republiški računski center (RRC) in v Iskri Stegne so zuseju sledili vse močnejši CDC-ji. Največji na Balkanu CYBER 70 se je leta 1972 ‘naselil’ na Jadranski blizu Instituta “Jožef Stefan”, ki je bil glavni uporabnik. Univerza je leta 1967 za svoje učne potrebe dobila IBM 1130, ki so ga namestili na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) (Pivec, 2008).
Formiranje mariborskega računalniškega kroga
Takšen IBM 1130 si je morala mariborska Višja tehniška šola kupiti iz lastnih sredstev, nanj so morali čakati dve leti in leta 1969 se je okrog njega začel formirati mariborski računalniški krog. Čeprav gre za legendarni računalnik, ne najdem njegove fotografije in sem si jo izposodil z Wikipedije.
Še težje pa je priti do fotografije računalniškega centra TAM, ki je bil drugo gnezdo mariborskih računalničarjev, kjer pa so veljala stroga pravila vojaške tajnosti, o čemer mi je pripovedoval Božo Kuharič, Tamov štipendist in pripravnik ter kasnejši graditelj Mure; njemu so stroj pokazali šele po enem letu zaposlitve.
Mariborsko računalništvo na VTŠ
Mariborsko računalništvo se je v šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih rojevalo na Višji tehniški šoli (VTŠ), kjer so delali Milan Kac ter Darinka Ferjančič Stiglic in Bruno Stiglic (na fotografijah).
Milan Kac je bil cenjen profesor matematike na mariborski klasični gimnaziji, njegovo ime pa je bilo splošno znano po šestih izdajah logaritmov. Odprtega duha se je začel med prvimi zanimati za računalnike, na novoustanovljeni VTŠ pa je poleg dvajsetih matematičnih učbenikov spisal tudi prvega o računalništvu. Nedavno umrli Janez Cundrič ga je leta 1969 v Večeru predstavil skupaj z računalnikom IBM 1130. Ni presenetljivo, da ga je 13. aprila 1971 direktor Zavoda za šolstvo Boris Lipužič povabil na čisto prvi pogovor o uvedbi računalništva v šole, kjer sta z Jernejem Virantom zastopala ‘praktično’ linijo, da je računalnik tehnologija, s katero je treba delati, ne pa o njej teoretizirati. Z Brankom Roblekom, Cvetom Trampužem, Jernejem Virantom, Egonom Zakrajškom, Janezom Lesjakom, Miro Volkovo, Izidorjem Hafnerjem in Vladom Rajkovičem so v naslednjih letih vodili projekt uvajanja računalnikov v srednje šole, s katerim si je Slovenija ustvarila odlično izhodišče za osvajanje IKT in velik ugled v mednarodnem šolstvu (Lipužič, 2010). Že leta 1973 so slovenske izkušnje z omenjenim projektom predstavili na simpoziju IFAC v Alžiru (Bratko, Rajkovič, Roblek, 1973).
Darinka Ferjančič Stiglic je bila v letih 1974–1976 prva ženska na položaju predstojnice tehniškega visokošolskega študija v Sloveniji. Raziskovala je digitalne signale z Walshevimi in Haarovimi funkcijami in uvajala študente v nove tehnologije z nelinearnimi elektronskimi vezji. Iz časa njenega vodenja VTŠ se spomnim zabavnega dogodka, povezanega s pogostim demonstriranjem nove računalniške tehnologije za strokovnjake iz proizvodnje, obenem pa je bil to čas za Partijo nesprejemljivih študentskih demonstracij. In tako je neka skupina obiskovalcev vprašala zavednega receptorja VTŠ, kje v veliki hiši je demonstracija, dobili pa so nedvoumen odgovor: »Dokler sem jaz tukaj, na VTŠ ne bo nobenih demonstracij!«
Bruno Stiglic je prišel na VTŠ leta 1961 z ljubljanskega Inštituta za komunikacijske sisteme kot strokovnjak za tranzistorje. Bil je nekakšen ‘gospodar’ IBM 1130, ki ga je znal izvirno uporabljati za aplikacije na različnih področjih, na Združenju visokošolskih zavodov, predhodniku univerze, pa smo se z njim odlično ujeli pri avtomatski obdelavi podatkov o vpisu, ki jo je takoj ‘posvojila’ Izobraževalna skupnost Slovenije. Stiglica je za nekaj let prevzela Iskra Avtomatika in ga poslala za direktorja v svoji izpostavi Electronics v Santa Clari, njegov širok razgled po računalniški industriji pa je bil zelo koristen pri zasnovi novih študijskih smeri in fakultet na tem področju.
Ko smo pripravljali načrt za ustanovitev univerze, smo si že leta 1971 zamislili tudi univerzitetni računski center in začeli izdajati bilten ter s tem spodbudili enako potezo v Ljubljani. Seveda sta aktivnosti vodila Kac in Stiglic. V načrt smo zapisali, da bo prihodnja univerza prva kompjuterizirana univerza v Jugoslaviji in kasnejši rektor Mehmedalija Đonlagić je to jemal zelo resno.
Mariborsko računalništvo na VEKŠ
Na Višji ekonomski in komercialni šoli (VEKŠ) se je računalništvo začelo s prihodom Ferdinanda Marna in ustanovitvijo katedre za organizacijo in informatiko, a posebnost je bilo vzporedno nastajanje Ekonomskega centra Maribor (ECM) in njegovega centra za avtomatsko obdelavo podatkov (CAOP).
Nande Marn je v začetku petdesetih diplomiral na ljubljanski Visoki tehniški šoli – takrat tehniški študiji niso spadali pod univerzo – in že leta 1952 prišel v mariborski TAM, kjer mu je generalni direktor Stojan Perhavc zaupal zadeve v zvezi z organizacijo upravljanja v tako ogromnem podjetju. Na pragu zahtevnega projekta vojaških vozil je Perhavc na predlog Jožeta Ciglenečkega, vodje razvojnega inštituta, ekipo okrepil z Antonom Haucem, Štefanom Kajzerjem, Brankom Crnkovičem, Jožetom Baumanom, Marjanom Pivko in drugimi, in glej, skoraj vsi omenjeni so se sredi sedemdesetih let znašli na VEKŠ ali na skoraj pridruženem Ekonomskem centru Maribor. K slednjemu sta prišla še Franjo Šauperl, Pavle Kristan iz Intertradejevega centra IBM ter drugi, leta 1975 pa je njihov CAOP dobil močan IBM 360 in z njim podpiral informatiko skoraj vseh velikih mariborskih podjetij. ECM, ki je bil na isti lokaciji kot VEKŠ, je na začetku šolo razbremenil skrbi za poganjanje lastnega računalnika in Vekševa ekipa se je lahko bolj posvetila aplikativnim vidikom, kot so poslovna informatika, projektni menedžment, organizacijski modeli itd. Danes o ECM in njegovem računskem centru, ki so si ga ljudje ogledovali tako rekoč v izložbi, ni več duha ne sluha, kar kaže, da v Mariboru ni propadla le stara industrija.
Nande Marn, Štefan Kajzer in Marjan Pivka (na fotografijah od leve proti desni) so prevzemali tudi druge naloge v razvoju mariborskega računalništva: Marn je vodil koordinacijsko telo za razvoj računalništva na UM, Pivka je pripravljal ponovni zagon univerzitetnega računskega centra, Kajzer pa je bil dolgoletni predsednik strokovnega sveta IZUM.
Morda bi moral v prikaz vključiti tudi informatike s takratne kranjske Višje šole za organizacijo dela (VŠOD), ki se je vključila v mariborsko Združenje visokošolskih zavodov (to so bili Vladislav Rajkovič, Miroljub Kljajić, Jože Gričar, Alenka Hudoklin Božič), vendar sem se v naslovu omejil na mesto Maribor.
Namen tega zapisa je, da bi se ponovno lotili zbiranja dokumentacije o zgodovini računalništva pri nas. Dvajset let bo že, kar smo v okviru Slovenskega društva Informatika organizirali dva kolokvija pod naslovom ‘Računalništvo nima zgolj prihodnosti’, ki smo si ga izposodili od akademika Franceta Križaniča, prvega slovenskega kibernetika. Tokrat smo se zadržali na čisto prvih korakih vstopanja informacijsko-komunikacijske tehnologije v mariborsko in slovensko stvarnost in vsi vemo, kako širok in globok je bil vpliv nove tehnologije v naslednjih letih. Bolj ko odlagamo sestavljanje zgodovinskega mozaika, več njegovih kamenčkov se nepovratno izgublja in manj je jasno, od kod prihajamo, kje smo in kam gremo.
Prispevek pripravil: mag. Franci Pivec
Viri:
Bratko, I., Rajkovič, V., Roblek, B. (1973) An experiment in secondary school computer education. V: M. Cuenod, S. Kahne (ur.) Systems Approaches to Developing Countries. Algiers: IFAC.
Frković, M., Pivec, F., Schlamberger, N., Grad, J. (2016) A contribution to the history of computing and informatics in West Balkan countries. Uporabna informatika, 24 (4) 191–200.
Grosch, H. (1991) Computer – Bit Slices From a Life. Dostopno na: http://www.columbia.edu/acis/history/computer.html.
Kitov, V. (2014) Development and Use of the First Three Soviet Computers. IT STAR Newsletter, 12 (2) 3–7.
Lipužič, B. (2010) Pionirski koraki. Šolski razgledi, 17, str. 3.
Milivojevič, D., Pavlov, M. (2012) Half a Century of Computing in Serbian Cooper Mining and Metallurgy Industry. IEEE Annals of the Industry of Computing, julij-september 2012, 34–43.
Pivec, F., Rajkovič, V., Jus, A. (2004) Computer Education and Social Changes in Slovenia. Informatica, 28, 437–440.
Pivec, F. (2008) First Real Computers in Slovenia. IT STAR Newsletter, 6 (4), 7–8.