Potujoči knjižničarji s srcem v obliki knjige

V nekem čudovito mehkem trenutku sem premagala koronavirus. Knockoutiran je obležal pred mojimi nogami. Grenčina, ki se je pretakala po moji notranjosti, ki je puščala v mojih ustih grenak priokus in v mojih očeh senco žalosti, je začela izginjati. Dva meseca in pol. Prekleta, kot stoletje dolga meseca, ki sta spreminjala svet. Predvsem pa ljudi. Dva prekleta dolga meseca, ki sta nekatere ljudi čisto poneumila, nekatere razčlovečila, predvsem pa razdvojila, ločila.

Življenje. Kako zna biti lepo, koliko zna dajati. In koliko vzeti. Življenje. Ki zna imeti lice izkušenega pokeraša, ki na koncu pobere in obere do zadnje drobtinice. Ki iz bogataša naredi pomilovanja vrednega reveža in iz reveža največjega bogataša. Življenje, ki nas zna prefinjeno crkljati, v naslednjem trenutku pa nas ima za keglje, ki jih z lahkoto premetava in podira. Hotelo mi je vzeti srce. Ni mu uspelo, ker sem ga začela razdajati sama. Košček za koščkom, ki so se vračali. Več kot sem ga podarila, večje je postajalo. Preberi več “Potujoči knjižničarji s srcem v obliki knjige”

Ne listajte gradiva z oslinjenimi prsti!

Ne listajte gradiva z oslinjenimi prsti je navodilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki nam lahko ohrani zdravje in tudi življenje. Če bi za to zapoved vedeli literarni junaki v srednjeveški kriminalki Ime rože, ki jo je pred 40 leti napisal Umberto Eco, ne bi umrli s počrnelimi prsti in ustnicami. V zgodbi iz temačnega 14. stoletja je šlo za knjige, ki so jih prepisovali, za slast »vedeti«, kar drugi ne vedo, in za skrivnostne smrti ob listanju »prepovedanih« knjig. V knjigi Ime rože so bralci umirali, ker so z oslinjenih blazinic prstov polizali strup, s katerim so bili prepojeni vogali strani.

V času, ki ga živimo danes, bomo morali usvojiti nekaj novih navad in, če hočemo preživeti, ozavestiti svoje telo: brzdati roke, ki hočejo poribati oko, zadržati prst, ki sili v nosnico, ustaviti dlan, ki želi zakriti kihanje ali kašljanje, in za zobmi zadržati vlažen jezik, ki želi omočiti blazinice prstov, preden obrnemo stran.

Preberi več “Ne listajte gradiva z oslinjenimi prsti!”

Orodje za odkrivanje informacij je tudi COBISS+

Ta zapis se lahko bere kot nadaljevanje bloga z naslovom Discovery servisi – orodja za odkrivanje informacij. Takrat, leta 2017, sem svoj prispevek zaključil z napovedjo načrtovane rešitve, ki naj bi obogatila vsebinsko ponudbo servisa COBISS+ (plus.cobiss.si) in uporabnikom približala možnost iskanja relevantnih virov in literature. V decembru 2019 je bila ta rešitev že implementirana in tako je zdaj uporabnikom COBISS+ (še posebej raziskovalcem) omogočeno iskanje odprtodostopnih in licenčnih elektronskih vsebin s povezavami do gradiva.

Preberi več “Orodje za odkrivanje informacij je tudi COBISS+”

Ljudje iz karantene, knjige pa v karanteno

Verjetno med nami ni takega junaka, ki ne bi nestrpno čakal rahljanja ukrepov, povezanih s pandemijo COVID-19, in s tem odpiranja knjižnic. V tem dneh se knjižničarji slovenskih knjižnic soočajo s količino gradiva, ki ne sme takoj nazaj na police. Koliko je tega gradiva, si drugi težko predstavljamo, še najbolj nazorno nam to pokaže fotografija skladovnice knjig.

Preberi več “Ljudje iz karantene, knjige pa v karanteno”

Skrbniki samostanskih knjižnic

 

Prepričani smo, da se tudi v srednjeveški humanistiki skrivajo spoznanja, ključna za blaginjo sodobne družbe, in jo je zato treba »odpreti« današnji pameti. Tudi v IZUM-u smo se zavedali pomena knjižničnih zbirk, ki niso vključene v COBISS in smo si prizadevali, da bi jih zajeli. Tako sva se s kolegom Srečkom Benčecem odpravila po slovenskih samostanskih knjižnicah, da bi dopolnila predstavo o njihovih zbirkah in navezala stike z ljudmi, ki zanje skrbijo. Na podlagi zbrane dokumentacije smo se maja 2006 pod okriljem Slovenske škofovske konference zbrali v slavnostni dvorani takrat še živega Betnavskega dvorca in izoblikovali apel Ministrstvu za kulturo »o vključevanju cerkvenih knjižnic z redkimi knjigami v sistem COBISS«.[1]

Preberi več “Skrbniki samostanskih knjižnic”