V nekem čudovito mehkem trenutku sem premagala koronavirus. Knockoutiran je obležal pred mojimi nogami. Grenčina, ki se je pretakala po moji notranjosti, ki je puščala v mojih ustih grenak priokus in v mojih očeh senco žalosti, je začela izginjati. Dva meseca in pol. Prekleta, kot stoletje dolga meseca, ki sta spreminjala svet. Predvsem pa ljudi. Dva prekleta dolga meseca, ki sta nekatere ljudi čisto poneumila, nekatere razčlovečila, predvsem pa razdvojila, ločila.
Življenje. Kako zna biti lepo, koliko zna dajati. In koliko vzeti. Življenje. Ki zna imeti lice izkušenega pokeraša, ki na koncu pobere in obere do zadnje drobtinice. Ki iz bogataša naredi pomilovanja vrednega reveža in iz reveža največjega bogataša. Življenje, ki nas zna prefinjeno crkljati, v naslednjem trenutku pa nas ima za keglje, ki jih z lahkoto premetava in podira. Hotelo mi je vzeti srce. Ni mu uspelo, ker sem ga začela razdajati sama. Košček za koščkom, ki so se vračali. Več kot sem ga podarila, večje je postajalo. Preberi več “Potujoči knjižničarji s srcem v obliki knjige”
Ne listajte gradiva z oslinjenimi prsti je navodilo 
