“Dan 11: Nalagam fotke, ker sem razumel, da vsa ta digitalizacija gre v vesolje, kozmos, univerzum”

A close up of a sign Description automatically generated

O knjigi: Milorad Braco Vučković: FB dnevnik karantin 65+: 40 dana sećanja na jedno vreme u slikama i opisano sa nekoliko reči, Beograd, Samozaložba, 2020

Avtor knjige, znani srbski knjižničar in nekdanji dolgoletni vodja nacionalnega centra COBISS pri Nacionalni knjižnici Srbije, nas je prijetno presenetil s svojo nedavno objavljeno knjigo. Do zdaj smo ga poklicno, nekateri pa tudi zasebno, večinoma poznali kot izjemnega strokovnjaka na svojem področju. Braco je namreč vrsto let aktivno sodeloval pri uvajanju, širjenju in uveljavljanju knjižnično-informacijskega sistema COBISS v Srbiji. Z njegovim prizadevanjem je danes v Srbiji v sistem COBISS vključenih več kot 200 velikih in pomembnih knjižnic, ki so po eni strani povezane v nacionalno knjižnično-informacijsko mrežo, po drugi pa imajo prek mreže COBISS.net omogočen dostop do drugih knjižnic v regiji, ki so vključene v sistem.

Začetek letošnjega leta je Bracu v življenje prinesel pomembne spremembe, med drugim tudi spremembo žanra iz strokovne literature v pripovedno prozo, iz katere je nastala ta zanimiva in nenavadna knjiga. Čeprav je knjiga v avtorju verjetno tlela dolga leta, jo je pravzaprav na plano pripeljala danes aktualna pošast, imenovana korona, ki je mnogim ljudem v kratkem času obrnila življenje na glavo. Med njimi je bil tudi Braco, ki se je, glede na to, da živi v Srbiji, uvrstil v famozno “skupino 65+”, sestavljeno iz ljudi, ki so zaradi svoje starosti 40 dni imeli omejeno pravico prostega gibanja in funkcioniranja. Z drugimi besedami to pomeni, da so šli v t. i. samoizolacijo.

“Ne straši moč viharja, ne grom valov mornarja …” (levo na fotografiji Braco v JLA, Pula, 1981)

Tistih 40 dni samoizolacije ali, po besedah avtorja, karantene je pripeljalo do izida te knjige, v kateri so zbrane redne objave na Facebooku, praviloma vsak dan ena (drugačna) kratka zgodba, večinoma ilustrirana s fotografijami, ki jih spremljajo krajša besedila in komentarji. Na Facebooku so Bracove objave živele (in še vedno živijo) v interaktivnem odnosu z njegovimi tamkajšnjimi prijatelji.

Ko sem odprl knjigo, sem se prvič srečal z multimedijsko vsebino družbenega omrežja Facebook, objavljeno v obliki knjige. Čeprav sem Bracov spletni dnevnik spremljal dokaj redno, moram priznati, da je knjiga name pustila še dodatno dober vtis, ker je gradivo s svojo objavo dobilo novo (staro) dimenzijo. Pravzaprav se je materializiralo. Z materializacijo družbenega omrežja in vsemi njegovimi prepoznavnimi oznakami (emodžiji, všečki, fotografijami, komentarji idr.) je nastala obsežna ilustrirana monografija, ki je med stranmi le navidezno nepovezanega besedila razkrila Bracovo poklicno in zasebno življenje kot tudi druga življenja, ki so se medsebojno križala, si nasprotovala in se prepletala.

»Koliko dobrih ljudi … pride in gre.« (Braco na galeriji glavne čitalnice v Nacionalni knjižnici Srbije, Beograd, 2019)

Ravno zaradi obilice skrbno izbranih fotografij in kratkih spremnih, občasno tudi aktualno kritičnih besedil in komentarjev, je ta “materializirani” Facebook-dnevnik poleg osebnega portreta tudi kolaž preteklega in sedanjega časa, mogoče pa tudi pogled v negotovo prihodnost.

Na eni od fotografij iz februarja 2019 ima avtor na obrazu medicinsko zaščitno masko. Fotografijo komentira z besedami:

Fatalna igra 21. 2. 2019, Zagađenost, Revizija zaprašenih knjiga“.

Leto kasneje se je pojavil covid-19, ki nam je na obraze vrnil maske, nas pošteno pretresel in spodbudil k razmisleku o tem, kje smo bili, kje smo zdaj in koliko smo svobodni. Ali absolutna svoboda sploh obstaja?

Priporočam branje in ogled te “materializirane” Facebook-izdaje, tudi tistim, ki sebe ne bodo našli na fotografijah in v kazalih knjige.

Prispevek pripravil: Aleksandar Marinković