Moj dan se začne ponoči (z izjemo poletnih mesecev, ki predstavljajo zelo prijetno spremembo). Ko si v tišini zgodnjih jutranjih ur pripravljam zajtrk, mi misli že begajo k najpomembnejšim nalogam, ki me čakajo danes.
Preden grem od doma, se prepričam, da so kuhinja in zlasti še tla dnevne sobe pospravljeni, čisti in varni za malčka. Rutina se začne takoj, ko zaklenem vhodna vrata in vklopim legendarna jutranja poročila Today na BBC-jevem programu Radio 4 (če nam je všeč ali ne, je vse, kar počnemo, v bistvu odvisno od politike in politikov). Medtem ko hitim na postajo, dvakrat preverim, ali vlak, ki pelje proti vzhodu, res vozi. Rad bi bil namreč prepričan, da ne bom izgubil časa, ki ga potrebujem, da pridem do vlaka, kajti vlaki Southern Rail so prevečkrat odpovedani brez predhodnega obvestila.
Te dni je hoja do železniške postaje in nazaj postala nadomestilo moji običajni rekreaciji – teku (ali pa se s tem samo tolažim). Vožnja z vlakom predstavlja tihi del mojih delovnih dni. Najprej pregledam vsa nova e-sporočila, ki bi se jim morda moral takoj posvetiti – bolnišnice nikoli ne spijo in tudi v otroški bolnišnici imamo urgentni oddelek. Nato se posvetim številnim spletnim forumom, ki so eden mojih glavnih virov informacij o tem, kaj se dogaja v krogih kliničnih knjižničarjev[1] doma in po svetu. Pokrivajo vse, s čimer se knjižnice in klinični knjižničarji ukvarjamo vsak dan – od zahtevnega iskanja v bazah podatkov do upravljanja z metapodatki, od e-virov in e-knjig, katalogizacije in klasifikacije, vodenja knjižnice in iskalnih sistemov do uporabniške izkušnje. Običajno vlak prispe na končno postajo, preden mi uspe prebrati vse, kar je “novega”.
Na koncu druge etape moje jutranje poti v službo, se pravi hoje od železniške postaje do bolnišnice, me pozdravi eden od mojih kolegov, ki je že zaposlen s tem, da pripravi prostore knjižnice, tako da bodo primerni za obiskovalce, oprema pa je že vklopljena in deluje. Po prihodu v pisarno se najprej prepričam, da je delovno okolje (se pravi miza) čisto – ne samo zaradi vsakodnevne poti v službo z vlakom in zavedanja, kako hitro lahko staknemo kakšne okužbe – pač pa zato, ker si delimo pisalne mize in pisarniško opremo in zaradi dejstva, da čiščenja v knjižnici skorajda ni (brez zamere, kolegi ☺). Nato sledi kava.
Ker sem bil več kot teden dni odsoten, se dva dni po vrnitvi z dopusta še vedno ukvarjam z e-sporočili, ki so prispela v času moje odsotnosti. Najprej so na vrsti zahteve za članke. V nekaj minutah preverim, ali je možno dostaviti celotno besedilo, in s tem razbremenim naše že tako zelo obremenjene knjižničarje. Danes je eden tistih dni, ko bom moral zahtevo posredovati naprej, saj mislim, da bo potrebna medknjižnična izposoja. Nato začenjam urejati zahteve za iskanje literature, ki so prišle neposredno v moj elektronski poštni predal malo pred in med mojo odsotnostjo. Medtem ko to delam, po navadi na hitro pogledam, kaj o določenem vprašanju že obstaja v bazah podatkov in kako zapleteno/izčrpno bo moralo biti iskanje.
Med opravljanjem teh nalog ves čas razmišljam o svojem predavanju za neonatalne medicinske sestre o tem, kako voditi klub za preučevanje novejših člankov (angl. journal club), ki bo zgodaj popoldne. Na predavanje se moram še pripraviti in načrtujem, da se bom hitro ‘ogrel’ z uporabo spletne aplikacije za upravljanje z zahtevami za iskanje strokovne literature KnowledgeShare in nato pripravil predstavitev in spremljajoče gradivo. Ko sem že skoraj končal urejanje zahtev za iskanje, dobim obvestilo, da se je član knjižnice pravkar prijavil na predavanje o orodju za upravljanje z bibliografskimi referencami EndNote, ki naj bi se začelo čez 25 minut. Globoko vdihnem in si grem pripravit svežo skodelico kave. Nato na hitro pogledam predstavitev za predavanje, obnovim potek predstavitve ter poažuriram datume in kontaktne podatke. Izberem in natisnem tudi nekaj gradiva ter seveda obrazec za prijavo in obrazec za povratne informacije. Nato skopiram predstavitev na USB-ključek, da imam varnostno kopijo, in odhitim v učilnico. Izkaže se, da je delo 1 : 1 malenkost bolj zahtevno kot po navadi, tako da traja predavanje eno uro in dvajset minut.
Končno pride na vrsto priprava na predavanje o klubu za preučevanje člankov. Potem ko sem preveril, kaj sem že pripravil na to temo in kaj imamo na skupnem disku, ugotovim, da je pred časom eden od mojih kolegov že pripravil odlično predstavitev za izobraževalno konferenco. Zato se odločim, da bom to predstavitev uporabil kot osnovo za svoje predavanje. Preverim, da je naslovna stran predstavitve ustrezno dopolnjena in v bibliografijo na koncu dodam še nekaj relevantnih člankov. Nato se podrobneje poglobim v gradivo in prestavim nekaj prosojnic, da bi, kot upam, izboljšal potek predavanja.
Ko sem na sredi dela, zazvoni telefon – specialistka za pediatrijo (angl. consultant) nujno išče članek, s katerim bi rada podprla svoje stališče na sestanku z anestezistom, ki bo kmalu. Po kratkem pogovoru se strinjava, da bo potrebno hitro iskanje najnovejših člankov o tej temi. Najprej poiščem članek, ki ga je zahtevala (objavljen je bil pred več kot 15 leti), in ji pošljem celotno besedilo. Nato začnem iskati po UpToDate (angl. clinical decision support tool, point-of-care decision support tool) in PubMed (mislim, da je njihov najnovejši algoritem za razvrstitev po relevantnosti odličen, saj so najbolj uporabni članki na prvi strani rezultatov iskanja). Med rezultati v PubMed izberem dva članka, za katera presodim, da vsebujeta informacije, ki predstavljajo odgovor na vprašanje. Poiščem ju in skopiram celotno besedilo obeh člankov, dodam ustrezno temo iz UpToDate in vse skupaj pošljem po e-pošti. Podpora kliničnemu delu ima vedno prednost.
V času do začetka predavanja izberem, preverim in natisnem dovolj kratkih vodičev in izročkov ter obrazcev za povratne informacije. Ponovim vajo z USB-ključkom, pograbim svoja očala (da bom lahko videl, kdaj ljudje v zadnji vrsti začnejo sredi predstavitve spati, malo šale), in se odpravim v otroško bolnišnico. Predavanje je glede na povratne informacije uspešno, čeprav ne prepišem vseh obrazcev v aplikacijo KnowledgeShare, ker jih je preveč; namesto tega jih skeniram in shranim na skupni disk.
Končno, kosilo.
Nato pride k meni kolega Tom, ker se želiva prepričati, da so najini načrti glede zamenjave predavanj, namenjenih mentorjem za izobraževanje (Educational Supervisors), usklajeni – še dobro, saj ugotovim, da je predavanje, ki naj bi ga imel jaz, v bolnišnici Princess Royal Hospital. To me ponovno spomni na to, kako pomembno je, če je le možno, dvakrat preveriti svoje najpomembnejše delovne obveznosti, ker se lahko zaradi naših natrpanih urnikov zelo hitro zgodi, da spregledamo kakšno zelo pomembno podrobnost.
Medtem ko še vedno preverjam koledar, da bi se prepričal, da sem tokrat vse pravilno razumel, prispe z Gmailovega naslova e-sporočilo z iskalno zahtevo od osebe XY. Najprej se prepričam, da pošiljatelj dela v naši organizacijski enoti, nato pa mu odgovorim z običajno prošnjo, naj pošlje zahtevo za iskanje še preko aplikacije KnowledgeShare, kar pa se redko zgodi (tako da jo moram čez nekaj dni vnesti sam). Ker ni več dovolj časa, da bi danes začel in končal iskanje zahtevane literature, se odločim, da na kratko popišem, kako sem ukrepal v zvezi z nujnim vprašanjem, ki sem ga dobil pred tem. Vse vnesem v aplikacijo KnowledgeShare in zato porabim dobrih 20 minut.
Da bi se sprostil, izpolnim v KnowledgeShare še vse podatke o predavanju, ki sem ga imel za stažiste v bolnišnici Princess Royal Hospital teden dni pred odhodom na dopust, kar se mi zdaj zdi že cela večnost. Prepričam se tudi, da je zabeleženo vse o predavanju, ki sem ga ravnokar imel za neonatalne medicinske sestre. Medtem ko to delam, razmišljam o povratnih informacijah in izboljšavah predavanja za naslednjo skupino (predaval bom še dvema skupinama v času njihovih izobraževalnih dni).
Če hočem ujeti svoj vsakodnevni prevoz vzdolž obale po West Coastwayi (vsaj, kadar obratuje), moram izklopiti računalnik in pohiteti. Na vlaku na poti domov preverim svoja e-sporočila, ker se želim prepričati, da so bile vse nujne zadeve urejene in da vmes ni prišlo nič novega; pogledam tudi svoj urnik za naslednji dan in poskušam naloge, ki me čakajo, okvirno razvrstiti po pomembnosti. Na koncu svojega delovnega dne z užitkom preletim nove objave v spletnih forumih.
Doma se, po obveznem temeljitem umivanju, z veseljem prepustim igri s svojim sinom.
Prispevek pripravil: Igor Brbre, klinični knjižničar, Brighton and Sussex NHS Library and Knowledge Service
Igor Brbre je več kot 10 let delal na IZUM-u v razvoju knjižničnih informacijskih sistemov. Nato je postal sistemski knjižničar za NHS Education for Scotland. Zdaj že več kot pet let dela kot klinični knjižničar za Brighton and Sussex University Hospitals NHS Trust. Podpira klinične ekipe na področjih porodništva, babištva, ginekologije, pediatrije in neonatologije.
- V slovenskem jeziku ne obstaja ustrezni prevod izraza »clinical librarian«, zato bi se prevod lahko glasil tudi zdravstveni ali medicinski knjižničar. ↑