Potujoče knjižničarstvo je na slovenskih tleh prisotno od davnega leta 1863, ko je mlinar Lovro Stepišnik v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici, s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka, ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in prvo slovensko potujočo knjižnico – Slovensko bukvarnico. Zbiral je slovenske knjige, ki jih potem nosil v košu od kmetije do kmetije, in jih posojal pohorskim kmetom v bližnji in daljni okolici. Nekateri viri trdijo, da je »imel moža«, ki je prenašal knjige, vendar menim (osebno), da je bil glavni potujoči knjižnični as ravno on, saj mu je bilo v interesu, da lobira tudi za svoj mlin in moko, medtem ko poučuje nepismene tedanje kmete po pohorskih obronkih. Preberi več “Potujoče knjižnice: »Naše poti so vez med ljudmi!«, 1. del”
Poti do znanja