Kulturna dediščina je pojem, ki ga vse bolj ozaveščamo. Bolj ko postaja družba globalizirana, bolj pomembno se nam zdi, da kot posamezniki in skupnost negujemo ter ohranjamo lastno identiteto, vrednote, zgodovino in tradicijo.[1]
Ni naključje, da je Evropska komisija leto 2018 razglasila za evropsko leto kulturne dediščine.[2] Kot so ob tem zapisali, je kulturna dediščina del nas, del družbe in okolja, v katerem živimo.
Ob tem so poudarili kulturno dediščino kot osrednjo komponento kulturne identitete, kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga, vse z namenom okrepiti zavedanje o naši izjemni skupni kulturni dediščini.[3] Hkrati je Ministrstvo za gospodarski razvoj in turizem (MGRT)[4] skupaj z Ministrstvom za kulturo[5] in Slovensko turistično organizacijo (STO)[6] leti 2018 in 2019 razglasilo za leti kulturnega turizma[7], kar dokazuje, da ima kulturna dediščina velik pomen tudi v gospodarstvu. O potencialu kulturne dediščine v povezavi s turizmom je nasploh povsod veliko govora, saj je po podatkih svetovne turistične organizacije kulturni turizem najhitreje rastoč segment v turistični panogi in naj bi v prihodnosti postal prevladujoč dejavnik turizma.
Kaj torej sploh je kulturna dediščina? Eno od številnih definicij prinaša Zakon v varstvu kulturne dediščine,[8] ki kulturno dediščino opredeljuje kot dobrine, podedovane iz preteklosti, ki so odsev in izraz naših vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščino deli na materialno in živo nesnovno dediščino, materialno pa podrobneje še na premično in nepremično.
Premična kulturna dediščina
Muzeji hranijo predvsem muzejske predmete, za gradivo v arhivih in knjižnicah pa se je uveljavil izraz pisna kulturna dediščina. Očitno je, da je vloga slovenskih knjižnic kot mesto hrambe pisne kulturne dediščine še zelo slabo prepoznana. Obiskovalec bo v njih najprej iskal zadovoljitev svojih izobraževalnih in raziskovalnih potreb, razvedrilo in druženje, le redki pa bodo ob tem pomislili, da je knjižnica tudi mesto, kjer se hranijo dragocene knjige in drugi tiski, rokopisi in drugo gradivo, ki so dragoceni zaradi svoje starosti, izdelave in redkosti.
Vse kaže, da slovenska družba kulturno dediščino dojema najprej kot domeno muzejev, potem kot domeno arhivov in šele na tretjem mestu so knjižnice. Eden od razlogov za to je usmeritev slovenske knjižničarske stroke, ki tej nalogi v preteklosti ni posvečala posebne pozornosti, in si je – skladno z zastavljenim poslanstvom – prizadevala predvsem za zadovoljevanje praktičnih potreb prebivalstva. Posledično je poleg posameznih zasebnih knjižnic, v katerih so se v stoletjih nakopičile dragocenosti, med javnimi knjižnicami to nalogo ohranila le nacionalna knjižnica, manj pa druge javne knjižnice. V manjših splošnih knjižnicah danes takega gradiva skorajda ni, najdemo pa ga v večjih splošnih knjižnicah, ki so večinoma osrednje območne knjižnice, in tovrstno gradivo hranijo v okviru posebnih zbirk. Domoznanskim zbirkam, ki jih knjižnice gradijo skladno z zakonodajo, se tako pogosto priključijo posebne zbirke starih knjig, zbirke neknjižnega gradiva, zapuščine, osebne knjižnice itd.
Foto: Srdan Mohorič, 2010
Odprta vprašanja
Če razmislimo o vsem naštetem, potem nas več ne preseneča dejstvo, da so s stališča varstva kulturne dediščine knjižnice (v primerjavi z muzeji in arhivi) na slabšem, saj knjižnično gradivo v knjižnici nima enakega statusa kot arhivsko gradivo v arhivu ali muzejski predmeti v muzeju.
Obstoječa zakonodaja kulturno dediščino v knjižnicah sicer omenja, vendar vse preveč nejasno in nedorečeno, da ne bi ob teh določilih ostali brez odgovora na naslednja vprašanja:
- Kako konkretnemu gradivu določiti lastnosti kulturnega spomenika?
- Ali se lahko v skladu z Zakonom o knjižničarstvu[9] za kulturni spomenik štejejo vsi izvodi vseh del, natisnjeni do leta 1800, ki jih hrani knjižnica?
- Kakšen naj bo nabor podatkov za izdelavo seznama kulturnih spomenikov v posamezni knjižnici, ki ga moramo pripraviti?
- Kako in kje primerno popisati zbirko, katere kulturnozgodovinsko vrednost določa prav njena celovitost?
V praksi se je izkazalo, da je težavna tudi izvedba postopka razglasitve knjižničnega gradiva za kulturni spomenik, o čemer pričajo napori Univerzitetne knjižnice Maribor, ki ji je šele leta 2018 – po številnih neuspešnih poskusih – uspelo doseči razglasitev Maistrove knjižnice za kulturni spomenik državnega pomena.
Slovenski splošni knjižničarji smo se z vprašanji kulturne dediščine v knjižnicah bolj poglobljeno začeli ukvarjati šele v zadnjem desetletju. Zlasti domoznanci, ki poleg domoznanskih zbirk običajno skrbimo še za druge posebne zbirke v knjižnici, npr. zbirke starih tiskov, zapuščine, osebne knjižnice znanih rojakov in podobno, že več let glasno opozarjamo, da se bo treba tega vprašanja lotiti celostno in na nacionalnem nivoju.
Žiga Herberstein: Gratae posteritati (1560). Foto Srdan Mohorič, 2010
Problemi pri obdelavi posebnih zbirk
Zelo pereče je vprašanje, kako popisovati gradivo v posebnih zbirkah. Na prva konkretna vprašanja oz. težave smo naleteli pri pripravi rokopisov in gradiva iz zapuščin za digitalizacijo. Postopek nam je narekoval tudi obdelavo tega (doslej drugje popisanega) gradiva v vzajemnem katalogu COBIB.SI. Žal smo lahko ugotovili, da nimamo dogovora o enotnem načinu popisovanja celovitih zbirk, npr. zapuščinskih in rokopisnih fondov, niti nimamo uveljavljene strokovne prakse, na katero bi se lahko naslonili. Zato smo se popisovanja lotili vsak po svoje, kar je privedlo do izjemno raznolikih praks in posledično do velike zmede. Bo že držalo, da so popisi v sistemu COBISS možni in da tudi pripravljamo posamezne zapise in zbirne zapise, vendar v primeru popisovanja zaključenih zbirk najbolj pogrešamo ustrezno povezovanje obstoječih bibliografskih zapisov, da bi tako zgradili hierarhične odnose med popisnimi enotami znotraj posamezne zbirke. Pri tem bi se veljalo ozreti na obstoječo arhivsko prakso, ki poudarja celostni pogled na zapuščinske fonde in pri popisovanju omogoča ustrezno hierarhično strukturo zapisov.
O izzivih na področju celostne obravnave pisne kulturne dediščine v knjižnicah smo slovenski knjižničarji večkrat razpravljali na posvetovanjih in delovnih srečanjih, dali pa smo tudi pobudo za reševanje problematike na nacionalnem nivoju. Na tej podlagi je bila v NUK-u imenovana delovna skupina, ki pripravlja osnutek Pravil za bibliografsko obdelavo zapuščinskih in rokopisnih fondov v slovenskih knjižnicah.
O mnogih izzivih in priložnostih, ki jih ponujajo posebne (domoznanske in druge) zbirke, bo tekla debata tudi na letošnjem Domfestu[10], ki bo v organizaciji Mestne knjižnice Kranj potekal 22. oktobra v digitalnem okolju.
Prispevek pripravila: Mira Petrovič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Reference:
- Europa Nostra. Dostopno na: https://www.europanostra.org/organisation/. ↑
- Evropsko leto kulturne dediščine 2018. Dostopno na: https://www.zvkds.si/sl/elkd.European year of cultural heritage 2018. Dostopno na: https://europa.eu/cultural-heritage/. ↑
- Manifest evropskega zavezništva za dediščino. Dostopno na: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/EN_EUROPEAN_HERITAGE_ALLIANCE_MANIFESTO_SLO.pdf. ↑
- Ministrstvo za gospodarski razvoj in turizem (MGRT). Uradna spletna stran: https://www.gov.si/drzavni-organi/ministrstva/ministrstvo-za-gospodarski-razvoj-in-tehnologijo/. ↑
- Ministrstvo za kulturo. Uradna spletna stran: https://www.gov.si/drzavni-organi/ministrstva/ministrstvo-za-kulturo/. ↑
- Slovenska turistična organizacija. Uradna spletna stran: https://www.slovenia.info/sl/poslovne-strani/vse-o-sto. ↑
- Kultura bo nosilna tematika v letih 2018/2019. Dostopno na: https://www.slovenia.info/sl/novinarsko-sredisce/novice/7634-kultura-bo-nosilna-tematika-v-letih-2018-2019. ↑
- Zakon o varstvu kulturne dediščine. Uradni list RS. Dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144. ↑
- Zakon o knjižničarstvu. Dostopno na: https://zakonodaja.com/zakon/zknj-1. ↑
- Domfest 2020. Dostopno na: https://www.knjiznice.si/dogodki/domfest-6-festival-domoznanstva/. ↑