Ne listajte gradiva z oslinjenimi prsti je navodilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki nam lahko ohrani zdravje in tudi življenje. Če bi za to zapoved vedeli literarni junaki v srednjeveški kriminalki Ime rože, ki jo je pred 40 leti napisal Umberto Eco, ne bi umrli s počrnelimi prsti in ustnicami. V zgodbi iz temačnega 14. stoletja je šlo za knjige, ki so jih prepisovali, za slast »vedeti«, kar drugi ne vedo, in za skrivnostne smrti ob listanju »prepovedanih« knjig. V knjigi Ime rože so bralci umirali, ker so z oslinjenih blazinic prstov polizali strup, s katerim so bili prepojeni vogali strani.
V času, ki ga živimo danes, bomo morali usvojiti nekaj novih navad in, če hočemo preživeti, ozavestiti svoje telo: brzdati roke, ki hočejo poribati oko, zadržati prst, ki sili v nosnico, ustaviti dlan, ki želi zakriti kihanje ali kašljanje, in za zobmi zadržati vlažen jezik, ki želi omočiti blazinice prstov, preden obrnemo stran.
Nova pravila
Nova pravilaŽivljenje se vrača v stare okvire, a z novo in trajno predpostavko, da so roke zmeraj kontaminirane, če si jih nismo malo prej umili z milom in razkužili.[1]
Ves čas naj bi se zavedali, da s čimer koli in komer koli smo v stiku, obstaja verjetnost, da smo prenesli okužbo ali se sami okužili. Če smo se v svojem otroštvu naučili, da si je treba roke umiti, potem ko se vrneš z igrišča, bo odslej treba umiti roke tudi, ko bomo odložili knjigo, izposojeno iz knjižnice.
In še lep čas bomo razdvojeni ob misli na maske: Bo obveljala zapoved ali le priporočilo, da v zaprte prostore vstopamo z zakritimi obrazi? Dokler pa bodo maske »obvezna« vsebina naših torbic ali žepov, lahko z nekaj domišljije, ročnih spretnosti ali z nekaj denarja ustvarimo unikatne izdelke in tako izbiro tega obveznega kosa »garderobe« spremenimo v zabavno, všečno, modno ali celo »odštekano« dejanje.
Prikrajšani za obrazno mimiko imamo zdaj tudi zahodnjaki priložnost izmojstriti govorico oči, tako da bomo lahko izrečenemu dodali ali spremenili pomen in slišanemu pripisali pravega.
Socialna razdalja je postala otipljiva tudi zaradi nekaj milimetrov (skoraj nevidnega) pleksi stekla na izposojevalnem pultu. A energija prijaznosti, potrpežljivosti in razumevanja sočloveka »pride« brez problemov skozi. V obeh smeri!
»To je čista jeba. Ko si hkrati čisto blizu, pa tak daleč od vsega …« (MI2)
V knjižnicah je bilo do objave epidemije zaželeno, da uporabniki v prostore knjižnice vnesemo čim več življenja: Da stopimo med knjižne police in jemljemo knjige s polic, jih prelistamo za prvi »okus« in polno naročje nabranega čtiva nesemo do izposojevalnega pulta. Da v čitalnicah študiramo, a da šepetaje pletemo tudi prijateljske vezi. Da ob večerih poslušamo predavanja, potopisne zgodbe, literarna branja itd. in se družimo.
Po preklicu epidemije vse prej našteto ni več samoumevno. Nalepljene črte, pike in drugi znaki nam odmerjajo bližino do sočloveka, trakovi, fizične pregrade ali zapovedan načrt gibanja pa nam preprečujejo prosto gibanje med knjižnimi policami. Sprva je bilo tako povsod, a prav zadnji teden v maju so ta ukrep začeli z olajšanjem preklicevati. Čitalnice in igralnice in računalniki pa še zmeraj samevajo.
»Presenečenja … so vsakdanjosti nakit« (Bele vrane)
Ni vedno preprosto izbrati novo čtivo, če si ločen od gradiva, ki te po barvi, velikosti, hrbtnem naslovu ali iz kakšnega drugega, neznanega razloga nagovori, da ga vzemi v roke in si ga izposodi. V knjižnicah po Sloveniji so zaradi tega razloga pripravili vrečke s pripravljenim paketom gradiva. Presenečenja za male in velike bralce, ki so ostali prikrajšani za raziskovanje in odkrivanje skritih zakladov na knjižnih policah. Vznemirljivo pričakovanje, ko korakaš s takšno vrečko domov, in sladko presenečenje, ko jo odpreš.
Če ne more Mohamed h gori …
V času koronavirusa in neprostovoljne karantene smo vsi postali neke vrste ranljiva skupina bralcev. Knjižnice so se zavzeto organizirale, da bi lahko bralci vseeno brali, čeprav niso smeli zapustiti domov. Ponujale so brezplačen vpis za dostop do e-virov, vabile so k izposoji e-knjig, in poskrbele, da je bilo fizično gradivo dostavljeno do praga (Pošta Slovenije, taksi služba …).
Anja Rebolj, iz Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, nam je poročala, da so skupaj z Novomeško kolesarsko mrežo v času epidemije omogočili dvakrat tedensko brezplačno dostavo gradiva uporabnikom knjižnice na območju Mestne občine Novo mesto. V ta namen so oblikovali enostaven postopek: uporabnik po telefonu ali elektronsko naroči gradivo, knjižničar zavije gradivo v časopisni papir in ga preda prostovoljcu kolesarju, ki zavrti pedale in se poda k bralcu na dom.
Bi knjigo na biciklu? je storitev, ki jo novomeška knjižnica in neformalno društvo Novomeška kolesarska mreža sicer že 3 leta nudita starejšim in gibalno oviranim, ki težje obiščejo knjižnico. »Knjiga na biciklu je projekt, v katerem pridobimo vsi. Knjižnica zadovoljnega uporabnika, uporabnik želeno knjigo, dostavljavec pa iskreno iskrico hvaležnosti v očeh uporabnika in kondicijo,« razloži prostovoljec Gorazd Plut. V tem občutljivem obdobju pa so se odločili, da jo ponudijo vsem, ki želijo brati. »Kolo in knjiga sta največja izuma človeštva. Da lahko združiš oboje in s tem še razveseliš sobralce, veš, da bo dan lepši za vse nas,« pravi Boštjan Pucelj iz kolesarske mreže vzneseno.
Pozornim opazovalcem videa ne bo ušlo, da se kolesar in bralec rokujeta ob predaji gradiva. To samo pomeni, da gre za posnetek, ki je nastal pred epidemijo, ko so veljala le dobra stara pravila bontona, ne pa tudi epidemiološki ukrepi.
Pultni način izposoje in raznolika praksa slovenskih knjižnic
Pultni način izposoje pomeni, da do prozorne stene, ki ločuje knjižničarja od uporabnika, uporabniki pristopajo posamično, z razkuženimi rokami in z masko na obrazu in dobijo tisto gradivo, ki si ga predhodno naročili (po telefonu, v sporočilu sms, preko storitve Moja knjižnica ali v aplikciji mCOBISS). Ko to pišemo, knjižnice že sproščajo dostop do knjižnih polic.
Nekatere knjižnice po Sloveniji so se odločile v kriznih razmerah izposojo gradiva omejiti na določeno število enot (pogosto 5), druge števila niso omejile, razen, če je šlo za pošiljanje po klasični pošti (takrat zaradi teže paketa na 3 enote). Nekatere so v tem času spregledale tudi finančni dolg, ki ga ima uporabnik do knjižnice in mu, če dolg ni presegel določenega zneska, kljub temu dovolile izposojo. Ponekod si je bilo možno gradivo izposoditi samo v centralni enoti, ker so bile krajevne enote zaprte, že izposojeno gradivo pa je bilo možno vrniti tudi drugje.
Tudi vračanje gradiva je potekalo drugače kot običajno. Ponekod se je bilo treba z vrečko gradiva v rokah postaviti pred stranska vrata ali gradivo vrniti »pri lesenih vratih, desno od glavnega vhoda, prevzem naročenega gradiva pa /…/ pri steklenih vratih glavnega vhoda«. Drugod pa so bili knjigomati edina »stična« točka med uporabnikom in knjižnico.
Po preklicu epidemije so se slovenske knjižnice začele počasi odpirati, najprej centralne enote, nekaj pozneje tudi krajevne enote oz. dislocirani oddelki. Potujoče knjižnice so se z bibliobusi vrnile na teren, saj »dolga dolga je cesta iz vasi do mesta« (Vlado Kreslin), in če so na začetku izposojo in vračilo knjižničnega gradiva izvajali pred vhodom v vozilo, se je zdaj že spet dovoljeno povzpeti v bibliobus.
Status »zadržano«
V času razglašene epidemije so bili ustavljeni opomini in rok za vračilo gradiva so knjižnice »zamrznile«. Zdaj se ta čas različno taja po različnih knjižnicah in postavljajo se novi roki, do katerega bodo izklopljene zamudnine, opomini in izterjava. Ponekod ni bilo treba plačati zamudnine, če so bile knjige vrnjene pred koncem maja, drugod pa bo to začelo veljati šele v drugi polovici junija.
Vrnjeno gradivo po navodilih NIJZ ni smelo naravnost na police, ampak za določen čas v karanteno. Ob vračilu se je gradivu pripisalo status »zadržano«, kar je na začetku pomenilo 7 dni osamitve, zadnji teden maja pa so bili odmerjeni samo še 3 dnevi. Bralci potrpežljivo čakajo, da se bo številka spremenila v ničlo. Tudi glede dnevov, kolikor je treba pustiti odležati gradivo, ki smo si ga prinesli domov. Trenutno je treba biti vzdržen 1 dan, preden »planemo« na zgodbo.
Knjižničarji so v programski opremi za ta namen dobili »nov gumb«, razburjeni bralci pa pomirljivo pojasnilo, da so knjige sicer res še vedno zabeležene pri njih, kljub temu da so jih že vrnili, a to samo za tako dolgo, da jim poteče čas karantene.
Veselje
Nekateri knjižničarji so bili dnevov v karanteni iskreno veseli, drugim se je čas vlekel in so si želeli spet nazaj med ljudi in knjige, da bi lahko živeli svoje poslanstvo. Zagotovo bralcem veliko pomenijo sporočila njihovih knjižnic, kot jih kažejo spodnje slike.
Čistoča je pol zdravja …
IFLA je v dokumentu z naslovom COVID-19 and the global library field sproti beležila, kako različne stroge ukrepe glede knjižnic so sprejele različne vlade po svetu; ene so zaprle vse institucije, tudi knjižnice, nekatere pa so odločitev o strogosti ukrepov prepustile direktorjem knjižnic (tako je na Švedskem ostalo odprtih 90 % splošnih knjižnic). V vseh primerih je bilo sprejemanje odločitve težka naloga (povsem ustaviti javno življenje ali pa omogočiti, da čim bolj nemoteno teče dalje) in je bila povezana z dobršno mero tveganja. IFLA, kot stanovska organizacija, je poskušala zagotoviti dovolj izčrpne informacije o različnih temah, ki se tičejo knjižnic in zaposlenih v knjižnicah v razmerah pandemije koronavirusa in je sproti beležila tudi, kakšno vlogo so imele posamezne nacionalne knjižnice v tem času.
Po vsem svetu pa je bil imperativ ostati zdrav in živ močnejši od vseh drugih argumentov. In tako smo ljudje zavzeto umivali roke, čistili, razkuževali predmete v svoji okolici. Pojavilo se je novo izrazje, povezano s čistočo. Recimo, da je treba v knjižnici ločiti čisto pot gradiva od nečiste poti. In da je treba po branju razkužiti tudi površino, na kateri je ležalo gradivo. To bi znalo spremeniti tudi naše bralne navade, saj je mnogo enostavneje z razkužilom pobrisati mizo, na kateri je ležala odprta knjiga, kot pa oprati posteljnino, potem ko smo odložili večerno branje.
Tudi knjižnice so samotni čas brez uporabnikov izkoristile za opravila, ki so že dolgo čakala, da pridejo na vrsto (zmanjšale so zaostanek pri katalogizaciji, premeščale in zlagale gradivo itd.). Med drugim pa je bilo zaprtje knjižnic tudi priložnost za generalno čiščenje. V angleškem mestu Suffolk so se želeli znebiti prahu, ki sede na police zadaj za knjigami. Čiščenje je bilo temeljito in dobro opravljeno, le gradivo je čistilka skrbno zložila nazaj … po velikosti!
Knjižničarji so zagotovo imeli dosti več dela, da so to gradivo spet pravilno razpostavili po sistemu, ki velja v njihovi knjižnici, a so čistilki njeno ustvarjalno delo, opravljeno z najboljšimi nameni, dobrohotno odpustili, je na BBC News pojasnila vodja knjižnice.
Živemu človeku se pač vse zgodi … Tudi koronavirus.
Prispevek pripravila: dr. Renata Zadravec Pešec
Viri:
Higienski ukrepi v knjižnicah za preprečevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2, 21. 5. 2020. Dostopno na: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/knjiznice.pdf [28. 5. 2020].
COVID-19 and the Global Library Field, 2020. The Hague: IFLA. Dostopno na: https://www.ifla.org/covid-19-and-libraries [28. 5. 2020].
- V današnjem času sploh ne bi opazili, da se Nikola Tesla, ki je imel nerazumen strah pred bakterijami, ni hotel rokovati. Izogibal se je stikom z ljudmi in vsemu, kar je bilo umazano. Imel je obsesivno-kompulzivno motnjo in si je pogosto umival roke, najmanj trikrat zapovrstjo, saj je bil obseden tudi s številom tri. ↑